Pot od “razuzdanega” življenja do kristjana
Bonifacij naj bi bil upravitelj velikega premoženja mlade Rimljanke Agleje. Oba sta bila sicer kristjana, njuno življenje pa je bilo vse prej kot zgledno. Živela sta razuzdano, Bonifacij je bil vdan pijači, reševalo pa ga je dobro in usmiljeno srce, saj je rad pomagal revežem. V nekem trenutku pa je Agleja sklenila temeljito spremeniti svoje življenje in je k temu nagovorila tudi Bonifacija. Poslala ga je na vzhod, da bi prinesel relikvije mučencev, ki bi jih častila in se jim priporočala. Bonifacij se je spreobrnil. Odpravil se je na dolgo pot. Ves čas je delil miloščino, obiskoval cerkve in pomagal po bolnišnicah. Nazadnje ga je pot privedla v Tarz, Pavlovo mesto, kjer so takrat mučili kristjane.
Pot kristjana k mučeništvu
V Tarzu je cesarski namestnik Simplicij grozovito mučil kristjane. Ko je Bonifacij izvedel za to, se je prerinil do sredine morišča, objel mučence in glasno kričal: “Velik je Bog kristjanov! Velik je Bog mučencev! Prosite zame, vi, služabniki Jezusovi, da se bom lahko tudi jaz udeležil vašega boja zoper satana! Borite se moško, vi junaki in poznavalci Gospodovi! Strite satana s svojimi krvavimi nogami! Težko je delo ali sladek je počitek! Strašne so muke, veselje pa je neizrekljivo! Na tem svetu bodo rabljevi pomočniki mučili telo, v prihodnosti pa mu bodo stregli sveti angeli.”
Pogum in zvestoba do smrti
Zaradi Bonifacijevih dejanj so ga hitro privedli do sodnika in ga obsodili na smrt. Tik preden so mu odsekali glavo, je Bonifacij zmolil še svojo zadnjo molitev za odpuščanje preteklih grehov: “Gospod, ne spominjaj se mojih hudobij, ki jih iz srca obžalujem. Sprejmi milostno dar mojega življenja, ki si mi ga po svoji veliki milosti dovolil darovati. Daj pa tudi vsem navzočim pravo spoznanje in spreobrnjenje.” Ko so mu odsekali glavo, je ta s tolikšno silo treščila na tla, da se je stresla zemlja in pojavile so se razpoke. Ljudstvo je prestrašeno vzkliknilo: “Velik je Bog kristjanov!”
Vir: druzina.si