Rodil se je leta 390 v Galiji v Limogesu,
umrl je okoli leta 455 v Rimu v Italiji.
Zavetnik: nima posebnega patronata
Branitelj svetega Avguština
Velja za enega izmed najmlajših učencev sv. Avguština, pozneje pa je bil najbližji sodelavec papeža sv. Leona Velikega. V mladosti je obiskal številne kraje, kjer bi se lahko kaj naučil, in končno pristal pri menihih v Marseillu. Nekatera poročila pričajo, da je to storil potem, ko je svojo ženo prepričal, da je šla v samostan.
Nekateri menihi niso odobravali Avguštinovega nauka o predestinaciji. S prijateljem Hilarijem je leta 428 o tem pisal temu velikemu afriškemu mislecu. Sv. Avguštin mu je takoj odgovoril in napisal še dve deli o tem vprašanju. Po njegovi smrti leta 430 je Prosper čutil dolžnost, da brani velikega učitelja. Pridobil je tudi papeža Celestina I., da je pisal škofom v Galijo o velikih Avguštinovih zaslugah za utrditev pravega nauka. Srečen je bil, da je koncil v Efezu obsodil tudi Pelagija v Avguštinovem smislu.
Pomembni papežev sodelavec
Novo obdobje se je začelo za Prosperja, ko je bil za papeža izvoljen Leon I. (440–460) s pridevkom Veliki. Ta se je tedaj mudil v Galiji, poznal Prosperjevo plemenito voljo, veliko znanje in sposobnost v pisanju. Vzel ga je s seboj v Rim. Prosper se je poslej zvesto držal Leona, znanega po daljnovidnosti, treznosti in globini. Sklepali bi lahko celo, da je Prosper prispeval, da so spisi papeževe pisarne tako ognjeviti in prepričljivi.
S papežem sta se med seboj srečno dopolnjevala. Vse življenje je ostal laik in je prizadevno gojil svojo bogoljubnost. Napisal je knjigo O poklicanosti vseh narodov (k zveličanju). V njej je izrazil silno željo, da bi vse ljudi pridobil za Kristusa. Vedno ga je vodila misel, da mora vse svoje darove uporabiti za ta namen.
Vir: druzina.si