Rodila se je 5. julija 1773 na gradu Les Ages v La Blancu v Franciji,
umrla je 26. avgusta 1838 v La Puyeu v Franciji.
Zavetnica: nima posebnega patronata
Dekle, ki je moralo ohranjati družino pri življenju
Rodila se je v pobožni plemiški družini skupaj s tremi brati. Očetu je bilo ime Anton, bil je lord, mati pa je bila Marija Augier de Moussac. Ivana je zgodnje otroštvo preživela v varnem in toplem zavetju domače pobožne družine. V samostanski šoli v Poitiersu, kamor so jo starši poslali staro deset let, je prejela osnovno izobrazbo, nato pa se je vrnila domov in pomagala materi pri gospodinjstvu. Tik pred začetkom francoske revolucije ji je umrl oče, starejši brat se je izselil, tako da je vse breme gospodarstva padlo na njena ramena. Stric po materini strani, kanonik de Moussac, jo je vzel za nekaj časa k sebi, da bi jo uvedel v knjigovodstvo in trgovsko stroko. Z veliko težavo, potem ko sta morali z materjo nekaj tednov preživeti celo v ječi, ji je uspelo rešiti del družinskega premoženja.
Skrivanje zaradi revolucije
S tem je bila rešena skrbi za domače, tako da se je lahko umaknila na grad De la Guimetiere, da bi laže uresničila hrepenenje po globokem notranjem življenju, ki ga je nosila v sebi. Izkoristila je vsako priložnost in velikokrat prestala kar nekaj naporov, da se je lahko udeležila svetih maš, ki so jih na skrivaj opravljali duhovniki, ki niso hoteli priseči na revolucijo. Tako je nekoč pri maši na skednju v Marsyllisu doživela “usodno” srečanje: maševal je župnik iz Mailleja Andrej Hubert Fournet, svet duhovnik, ki je odtlej postal njen duhovni voditelj in tesen svetovalec. Potem ko je bila dosežena verska svoboda, je bil prav on tisti, ki je Ivano Elizabeto Bichier nagovoril, da bi ustanovila kongregacijo za poučevanje revnih otrok in oskrbo bolnikov.
Skrb za uboge in bolne otroke
Ivana Elizabeta se je namreč že do tedaj ukvarjala z obiski ubogih in negovanjem bolnikov; miniti pa so morala še tri leta, da je zamisel dobila tudi konkretno organizacijsko obliko. Hčere križa sv. Andreja so začele svojo “pot” na gradu Molante in leta 1807 naredile prve obljube ter oblekle značilno redovno obleko. Ustanova pa je rasla počasi in se spopadala z mnogimi začetnimi težavami, a vztrajala tudi v revščini in pomanjkanju. Odprle so malo šolo, sprejemale sirote, pa tudi uboge starejše ljudi v varstvo svoje ustanove. Počasi pa se je število sester in ustanov začelo večati; leta 1816 je škof v Poitiersu kongregacijo priznal in potrdil pravila. Kongregacija je rasla in Ivana Elizabeta je bila kot mati prednica nenehno na potovanjih.
Vir: druzina.si