Rodil se jeleta296 v Aleksandriji,
umrl je 2. maja 373, prav tako v Aleksandriji.
Zavetnik: teologov
Voditelj mogočne škofije
Kot škof je vodil aleksandrijsko Cerkev v letih 312 do 328. Doživel je torej dan, ko je Cerkev v mogočni rimski državi po hudem preganjanju leta 313 z milanskim ediktom dobila svobodo. Moral pa se je spoprijeti z eno največjih herezij v prvi Cerkvi, z arijanizmom, naukom, ki je trdil, da Jezus ni pravi Bog in da njegova mati Marija zato ni Božja Mati. Aleksandrija je bila patriarhat, katerega oblast se je raztezala na ves Egipt, Peteromestje in Libijo.
Branitelj “pravoverstva”
Vsega skupaj je v zvezi z arijanizmom napisal okoli sedemdeset pisem. Ohranjeni sta samo dve. Pod njegovim imenom je ohranjenih več besedil, pogosto v odlomkih. Ohranjeno je tudi pismo, ki ga je heretik Arij pisal svojemu škofu Aleksandru. V njem mu razlaga svoj nauk in poskuša včasih namigovati, da se je Aleksander glede odnosa med Božjo in človeško naravo v Kristusu podobno izražal kakor Arij in njegovi privrženci. To seveda ni bilo res.
“Ribič” ljudi
Njegov naslednik, veliki aleksandrijski škof Atanazij, omenja, da je Aleksander sezidal v Aleksandriji cerkev na čast sv. Teonasa. Prav tako tudi večkrat omenja, kako je njegov prednik neustrašeno branil pravo vero, kako je Arija izobčil iz Cerkve in “se do svoje smrti bojeval zoper to herezijo v moči apostolskih naukov”. Življenjepis sv. Atanazija, ki ga je sestavil Focij, pripisuje Aleksandru zaslugo, da je v Atanaziju še kot dečku prepoznal njegove izredne naravne sposobnosti.
Vir: druzina.si