Rodil se je okoli leta 800 na armenskih tleh,
umrl je okrog leta 867 na poti iz Rima.
Zavetnik: slikarjev
Redovnik, ki je lahko postal slikar
Lazar je že v mladih letih prišel v Carigrad in želel postati menih. Njegova velika želja je bila, da bi se v slikarski šoli izpopolnil v slikarstvu, do katerega je že kot otrok čutil veselje. Ko so predstojniki spoznali, da je mirni in vase obrnjeni mož, ki prisrčno spoštuje Boga in Marijo ter veliko premišljuje, vreden zaupanja, so ustregli njegovi želji. To ga je nadvse osrečevalo. Kljub delu je ohranjal molk in samoto. Pred začetkom slikanja se je za dolgo pogreznil v molitev, nato pa počasi in spoštljivo prenašal na les potezo za potezo. Sprva se je zgledoval po starih mojstrih in jih posnemal, a ni imel veliko izbire. Po natančnih navodilih predstojnikov je moral samostojno izbirati in nanašati barve, da je dobila slika želeni izraz.
Svojo ljubezen do Boga je izražal prek slikanja svetih podob
S svojimi izvirnimi podobami je zaslovel daleč naokoli. Imel je veliko naročil, najraje pa je slikal po lastnem navdihu. Slikanje mu je predstavljalo častno opravilo, na katero se je pripravljal s svetim branjem in molitvijo. Žal pa sovražni duh ikonoklazma še ni bil premagan. Novi cesar Teofil je namreč vnovič ukazal prepoved izdelovanja in češčenja svetih podob, najverjetneje zato, da bi na svojo stran pridobil Arabce, svoje hude vojaške nasprotnike. Najhuje je bilo prav v Carigradu. Cesar je Lazarja, takrat že vodilnega slikarja svetih podob, skušal najprej zlepa odvrniti od njegovega dela, pozneje pa ga je dal najprej vreči v kloako (kanalizacijo), da bi se zadušil, ko pa se je rešil, ga je mučil z izžiganjem mesa na dlaneh, nato pa dal zapreti v ječo. Rešila ga je cesarica Teodora, ki ji je v zahvalo naslikal Janeza Krstnika, sliko, ki je zaslovela kot čudežna.
Vir: druzina.si