Rodil se je 26. julija, najverjetneje leta 1030 v vasi Ščepanovo pri Krakovu na Poljskem,
umrl je 11. aprila 1079 v Krakovu.
Zavetnik: Poljske, zlasti nadškofije in mesta Krakov, vojskujočih se vojakov, moralnega reda
Škof, vendar le na ukaz samega papeža
Rodil se je leta 1030 v škofiji Krakov. Rodil se je v plemiški družini staršem, ki so kar 30 let čakali na prvega otroka. Že zelo mlad se je odločil za duhovniški poklic, najprej je hotel postati benediktinec, škof Lambert pa ga je pregovoril, da je postal škofijski duhovnik. Po Lambertovi smrti sta ga ljudstvo in duhovščina soglasno izvolila za krakovskega škofa, a privolil je šele po izrecnem papeževem ukazu.
Izobčil poljskega kralja
Kmalu se je sprl s poljskim kraljem Boleslavom II., ker temu nista nič pomenili svetost zakona in ženska čast. Škof Stanislav ga je spoštljivo opozoril na pohujšanje. Kralj je na zunaj obljubil poboljšanje, v srcu pa je koval maščevanje. Iz mnogo legend, ki opisujejo spore med škofom in kraljem, je mogoče razbrati, da je Boleslav II. gnal Stanislava tudi pred sodišče, a mu ni mogel dokazati krivde. Zdi se, da je bil neposredni povod za kraljevo nebrzdano jezo upor plemstva, ki ga je kralj kruto kaznoval. Škof Stanislav je tedaj pripravil kralja do tega, da je nehal divjati zoper nedolžne, z novim nasiljem pa je kralj škofa pripravil do tega, da ga je izobčil in nazadnje izrekel še izobčenje nad mestom Krakov (v mestu je prepovedal božjo službo). Kralj je bil besen, a je zaman zahteval preklic kazni, dokler ni pokazal resne volje, da se stanje izboljša.
Mučenec, zaradi katerega se je uprla vsa država
Tako je nekoč kralj šel za škofom, ta je maševal zunaj mesta v cerkvi sv. Mihaela, in mu sam z mečem preklal glavo, ker nihče drug ni hotel biti za krvnika. Tedaj je zoper kralja izbruhnil splošen upor. Vlado je prevzel njegov mlajši brat Ladislav. Stanislava so najprej pokopali v cerkvi sv. Mihaela; čez nekaj let so njegove ostanke prenesli v krakovsko stolnico (Wawel), kjer ga častijo še danes.
Vir: druzina.si