Rodil se je 2. marca leta 480 v Nursiji v Italiji,
umrl je 21. marca leta 547 v Monte Cassinoju, prav tako v Italiji.
Zavetnik: Evrope in benediktincev
Pobeg pred družbo v divjino
Bogat oče ga je zgodaj poslal v rimske šole. Da bi se rešil iz pokvarjene študentske družbe, je Benedikt iz Rima pobegnil v Subiaco in se naselil v skoraj nedostopni votlini nad deročim potokom, kamor mu je menih Roman prinašal hrano. Mnogo je o njegovem življenju povedal papež sv. Gregorij. Ta poroča, kako je Benediktu v samoti živa domišljija pričarala pred oči mamljivo podobo dekleta, ki ga je srečal v Rimu. Močna skušnjava ga je vabila v svet. Premagal jo je tako, da se je vrgel med trnje in koprive ob votlini, se valjal po njih in odnehal šele, ko je bil ves krvav. Tako je pogasil ogenj strasti.
Oče zahodnega redovništva
Ljudje so začeli prihajati k njemu, da bi jim bil duhovni voditelj. Kmalu nato so ga skoraj prisilili, da je postal opat v bližnjem samostanu. Menihi pa ga niso posnemali in so ga hoteli celo umoriti, ko so mu v čašo vina namešali strup. Benedikt pa je naredil križ in čaša se je zdrobila. Spet se je vrnil v svojo prejšnjo samoto. Okrog njega so se začeli zbirati številni učenci. Tudi tu ga je hotel zastrupiti neki zavisten duhovnik, a je svetnik njegovo nakano prepoznal in se rešil. Tedaj je zapustil Subiaco in odšel na goro Monte Cassino med Rimom in Neapljem. Tam je našel star tempelj s kipom boga Apolona: malika je porušil, tempelj pa spremenil v cerkev sv. Martina. Svojim sinovom benediktincem je spisal redovno pravilo, ki se odlikuje po milini in zmernosti in je bilo med 7. in 13. stoletjem edino redovno pravilo na Zahodu. Tako je Benedikt tudi oče redovništva na Zahodu. Temelj vsega pravila je: Moli in delaj! Z Monte Cassina je poslal prve brate v svet.
Vir: druzina.si