Rodil se je v 3. stoletju v Terni v Italiji,
umrl je 14. februarja v Rimu na Via Flaminia pri Milvijskem mostu, prav tako v Italiji.
Zavetnik: čebelarjev, mladine, popotnikov, zaljubljencev, priprošnjik za srečno poroko, proti nezavesti in kugi, zoper telesne slabosti, za oči in pravo spoznanje (pogled duše), zoper božjast. Štejejo ga med štirinajst priprošnjikov v sili.
Škof, ki je skrbel za svojo čredo
Legenda izhaja iz spomina na mučenca, ki mu je bila že v 4. stoletju posvečena cerkev pri Milvijskem mostu. V 13. stol. je Jacobus de Vortagine v svoji znameniti Zlati legendi popisal njegovo mučeniško smrt. V izročilih o svetem Valentinu se tesno prepletata dve zgodbi: ena o Valentinu, duhovniku, druga o Valentinu, škofu v mestu Terni. Oba sta bila mučenca, mučena na istem kraju, tako gre skoraj zagotovo za isto svetniško osebo. Bil je vsesplošno priljubljen zaradi svoje prijaznosti in dobrosrčnosti, pa tudi učenosti in svetosti. Rad je obiskoval kristjane po ječah in skrbel za uboge.
Zaradi spreobrnjenja je bil obsojen na smrt
Kri za Kristusa naj bi prelil pod cesarjem Klavdijem II. oz. njegovim namestnikom Kalpurnijem. Ker je spreobračal pogane, so ga pretepli in obesili (oz. mu odsekali glavo). Na kraju, kjer je bil umorjen, ob cesti Via Flaminia, so ga pokopali v katakombe in nad njimi sezidali baziliko. V 14. stol. so jih izpraznili in njegove relikvije prenesli v cerkev sv. Praksede v Rimu. Po vsem svetu se je uveljavil običaj, da si ljudje na valentinovo izmenjujejo čestitke in darila oz. si poklanjajo cvetje ter pišejo ljubezenska pisma.
Vir: druzina.si