Rodil se je 21. avgusta 1567 v Thoresu v Savoji v Franciji,
umrl je 28. decembra 1622 v Lyonu, prav tako v Franciji.
Zavetnik: salezijank, katoliškega tiska, pisateljev, časnikarjev, spovednikov in učiteljev
Ko otrok prekriža načrte staršem
Domači, zlasti oče, so imeli s Frančiškom velike načrte, saj so se nadejali, da bo ustvaril veliko kariero. A vzgojitelj, duhovnik Jean Deage in leta študija, zlasti v Parizu, pa tudi hudi notranji boji so povzročili, da se je po tehtnem premisleku in razsvetljenju od zgoraj odločil postati duhovnik. Prva leta duhovništva je predvsem pridigal in spovedoval. Njegove pridige so bile preproste, jasne, tople, poučne in spodbujajoče, brez retorične vzvišenosti in baročnih okraskov.
Pridiganje in delo za ceno življenja
Vedno večji razkol, ki so ga povzročali kalvinci, pa Frančišku ni dal miru, zato se je prostovoljno ponudil za misijonarja na južni obali Ženevskega jezera. Sledila so nevarna leta, kalvinci so na vso moč uničevali njegovo delo, velikokrat je bilo ogroženo celo njegovo življenje, uspeh je bil pičel, a Frančišek se ni vdal. Pogumno, z veliko mero vztrajnosti in potrpežljivosti, predvsem pa ljubezni, mu je uspelo spreobrniti skoraj celotno pokrajino, tako da so ga imenovali za apostola Savoje.
Duhovnost za vsakogar
Ko je bil pozneje imenovan za ženevskega škofa, se je prav s takšno vnemo, s kakršno je spreobračal kalvince, posvetil delu za duhovno prenovo in napredek svoje škofije. Skupaj z Ivano Frančiško Šantalsko je leta 1610 ustanovil red salezijank. Vse njegovo delo, tudi pisateljsko, je izražalo globoko prepričanje, da duhovnost ni samo za redke izbrance in da ni vezana samo na samostane, ampak jo je mogoče in potrebno gojiti tudi v vsakdanjem življenju sredi sveta in v vseh stanovih.
Vir: druzina.si