Rodila se je 27. avgusta 1910 v Skopju, takrat je bilo to otomansko cesarstvo, danes Makedonija,
umrla je 5. septembra 1997 v Kalkuti v Indiji.
Zavetnica: Nima še določenega patronata, prav gotovo pa jo poleg skupnosti, ki jih je ustanovila, in prebivalcev Indije za svojo zavetnico lahko štejejo revni in ubogi.
Starši so ji že od malega privzgajali čut za uboge
Rodila se je v krščanski družini bogatega trgovca Koleja (Nikola) Bojaxhiu in njegove žene Drane Bernai. Bila je najmlajša izmed treh otrok, imela je še sestro Age in brata Lazarja. Oče ji je umrl, ko je imela komaj devet let. Že v družini si je mati Terezija privzgojila čut za uboge in pomoči potrebne, saj je bila njihova hiša zanje vedno odprta. Poleg miline in ljubezni, ki jo je naklonila vsakemu človeku, jo je odlikovalo tudi globoko duhovno in kontemplativno življenje. Z osemnajstimi leti je na Irskem vstopila v redovno skupnost Blažene Device Marije (loretske sestre). Če nekaj mesecev je odšla v Indijo in tam 18 let poučevala in bila ravnateljica v šoli loretskih sester v Kalkuti.
Luč, ki je dobila Nobelovo nagrado za mir
Jezusov klic: “Pridi, bodi moja luč!” je navdihnil mater Terezijo, da se je popolnoma posvetila najbolj ubogim med ubogimi. Po navdihu, ki ga je prejela leta 1946, je bila 7. septembra 1950 v nadškofiji Kalkuta uradno ustanovljena Družba misijonark ljubezni, redovna skupnost, ki naj bi služila najbolj ubogim med ubogimi. Leta 1963 jim je sledila moška veja bratov misijonarjev ljubezni, pa še obe kontemplativni veji in leta 1984 še skupnost za duhovnike misijonarje ljubezni. Danes v 120 državah po vsem svetu deluje okoli 500 bratov in več kot 5.000 sester. Od leta 2009 jih vodi sestra Mary Prema Pierick. Poleg številnih nagrad in odlikovanj, ki so ji jih podelili kot priznanje za njeno požrtvovalno delo, je leta 1979 prejela tudi Nobelovo nagrado za mir.
Vir: druzina.si