Rodil se je16. novembra 1728 v mestu Taranto v Apuliji v južni Italiji,
umrl je7. februarja 1812 v Neaplju.
Zavetnik: Nima posebnega patronata, lahko pa ga prepoznamo kot zavetnika bolnih in zavrženih.
Otrok, ki je preživljal svojo družino
Egidij je bil star komaj deset let, ko mu je, tedaj še Frančišku Antonu Pashalu, umrl oče. Za revno družino je to pomenilo, da je moral od takrat dalje zanjo skrbeti Frančišek. Čeprav še otrok, se je moral iti učit krznarstva. Bil je dober in zgleden vajenec, njegov mojster je pozneje izjavil, da je v njem že takrat prepoznal svetnika. Vsako jutro je namreč, še pred začetkom delovnega dne, šel k maši, pogosto prejemal zakramente in bil srčno pobožen.
“Sanjsko” vabilo
Nekoč sta se mu v sanjah prikazala dva frančiškana in ga vabila, naj vstopi v njihov red. Frančišek je sanje zaupal patru Gvardijanu iz domačega samostana svetega Petra Alkantarskega, ta pa mu iz previdnosti ni takoj verjel. Šele ko je Frančišček v cerkvi na oltarni podobi “prepoznal” oba patra, ki sta se mu prikazala (to sta bila Peter Alkantarski in Pashal Bojlonski, njegova krstna zavetnika), mu je spovednik verjel in spoznal, da je njegova poklicanost prava. Bil je sprejet v samostan in tam dobil ime Egidij. Želel je postati duhovnik, pa to ni bilo mogoče zaradi pomanjkljive izobrazbe.
Prijatelj gobavcev in kraljev
Večino svojega redovnega življenja je preživel v samostanu sv. Pashala v Neaplju. Tu je bil nekaj časa tudi kuhar; karkoli je počel, je delal s tolikšno ljubeznijo in natančnostjo, da so bratje kmalu spoznali, kako dragocen zaklad je za samostan. Zato so ga postavili za vratarja, saj je tako lahko prihajal v stik z najrazličnejšimi ljudmi: z bogatimi in revnimi, s preprostimi in z odličnimi. Za vsakega si je vzel čas, do vsakega je bil skrajno spoštljiv in ljubezniv. Potoval je po mestu in širši okolici, skrbel za bolne in pomagal gobavcem. Kmalu pa k njemu niso več prihajali samo reveži in bolniki, pač pa je sprejemal celo ministre in kralja.
Vir: druzina.si