Rodil se je leta 658 v Northumbriji v Angliji,
umrl je 7. novembra 739 v Echternachu v Luksemburgu.
Zavetnik: Luksemburga, škofij Utrecht, Harlem in Luksemburg; proti epilepsiji, kožnim boleznim in trzavici
Oče je po njegovem rojstvu odšel v samoto
Njegov oče je bil sveti Vilgis, saksonski plemič, ki se je po sinovem rojstvu umaknil v samoto in ustanovil samostan. Oče je tudi svojega sina še v otroštvu namenil za meniha, zato ga je poslal v samostan Ripon pri Yorku, kjer je Vilibrord opravil redovne zaobljube. Pozneje se je šolal še v irskem samostanu Mellifont in bil s tridesetimi leti posvečen v duhovnika. Po posvečenju je leta 690 začel svoje veliko misijonsko delo v Friziji na levem bregu Rena, nevarnem območju med divjimi poganskimi Frizi. Obrnil se je na frankovskega majordoma Pipina II., ki mu je zagotavljal varnost, obenem pa si zagotovil tudi papeževo oporo. Papež Sergej ga je prijazno sprejel, ko je prišel v Rim po relikvije za nove cerkve, in ga določil za papeškega misijonarja.
Središče vere in misijonov
Ob posvečenju v nadškofa in prejemu palija je Vilibrord prevzel ime Klemen. Pipin mu je za škofovsko mesto določil bogato mesto Utrecht, ki je tako s samostanom in cerkvijo postalo središče misijonskega delovanja daleč naokrog. Pipinova žena in mati sta dala zgraditi samostan, kjer so menihi pod Vilibrordovim vodstvom živeli po pravilih sv. Benedikta in ga spremenili v živahno in cvetoče misijonsko središče. Vilibrord je ves čas ohranjal tesne stike z domovino, ki ga je pri njegovih misijonskih prizadevanjih podpirala tako duhovno kakor tudi gmotno. Od tam je dobival prve sodelavce, pozneje pa tudi med Frizijci.
Vir: druzina.si