Rodil se je 6. januarja 1802 v vasi Puech v župniji Mongesty pri Cahorsu v južni Franciji,
umrl je 11. septembra 1840 v Wuchangu na Kitajskem.
Zavetnik: nima posebnega patronata
Neizpolnjena želja po misijonih
Rodil se je v kmečki družini, v kateri je vladal krščanski duh. Odločilno je na mladega Janeza vplival stric Jakob, lazarist. Ta je poskrbel, da je končal šolanje. Po maturi se je Janez odločil, da bo šel za misijonarja na Kitajskem, zato je tudi on vstopil k lazaristom. Ker je bil po končanem bogoslovnem študiju z 22 leti še premlad za posvečenje, so ga poslali za učitelja v neki lazaristovski zavod. Podobno kakor pozneje Friderik Ozanam je zbiral učence v skupine, ki jih je na svojih rednih poteh k ubogim, bolnikom in jetnikom poskušal dejavno uvajati v duhu sv. Vincencija Pavelskega, ustanovitelja lazaristovskega reda. Po mašniškem posvečenju je Janez Gabrijel postal profesor dogmatike v bogoslovju Saint Flour. Predstojniki so mu tako zaupali, da so ga že naslednje leto imenovali za rektorja majhnega semenišča. Še vedno pa se je navduševal za misijon na Kitajskem.
Smrt zaradi ljubezni
Prvi je tja odpotoval njegov brat Ludovik, a je leta 1829 v Indoneziji umrl. Čez pet let je odšel na pot Janez Gabrijel. Za dalj časa se je ustavil v portugalski koloniji Macao, kjer se je pridno učil kitajščino. Decembra leta 1835 se je končno po morju odpravil na Kitajsko, kjer so mu določili misijon v notranji pokrajini Hupe. Vožnja na kitajski džunki (jadrnici) je bila zelo naporna, saj se je kot tujec moral zaradi strogih kitajskih zakonov podnevi skrivati. Januarja 1838 je bil Perboyre imenovan za misijonarja s sedežem v kraju Chayuenkou v pokrajini Hupe; na tem območju je bilo okoli dva tisoč kristjanov. Sedež misijona je bil daleč v hribih in je bil zaradi tega razmeroma varnejši. Perboyre je znal najti posrečene pastoralne pobude in k delu pritegniti tudi laike. Ti so kristjanom ob nedeljah in prazničnih popoldnevih razlagali snov, ki jo je nakazal misijonar, v obliki pogovora. Kitajski oblastniki so ga 15. septembra 1839 zaprli in ga na razne načine mučili, čeprav je bil slaboten in bolan. Ni hotel poteptati križa, kar bi bilo znamenje, da se je odpovedal krščanski veri, zato je bil obsojen na smrt. Cesarjeva potrditev obsodbe je prišla natanko čez eno leto. Še isti dan so ga usmrtili.
Vir: druzina.si