Sobrata v Kristusu
Obeh se na današnji dan spominjamo skupaj, ker ju je vezalo izredno prijateljstvo, da sta bila “kakor ena duša v dveh telesih”, kot je dejal Gregor Nacianški ob pogrebu Bazilija Velikega. “Nama je bila velika čast, pomembno nama je bilo to, da živiš kot kristjan in se smeš imenovati kristjan.”
Bazilij Veliki
Bazilij se je šolal v Carigradu in je šel z 20 leti v vseučiliško mesto, v “zlate” Atene. Tam je sklenil prisrčno prijateljstvo z Gregorjem Nacianškim. Poznala sta samo dve poti: do šole in cerkve. Kmalu se je okrog njiju zbral krog enako mislečih tovarišev in tako so ustanovili prvo katoliško društvo visokošolcev. Po približno štirih letih se je Bazilij vrnil domov, kjer je nadaljeval očetovo službo.
Ponosen kristjan
Tedaj se je dal Bazilij krstiti. Dotlej je bil samo katehumen, ponosen na svoje krščansko ime. Potem je odšel v Egipt k menihom, da bi se naučil pobožnosti. Ko se je vrnil domov, je razdelil ubogim svoje imetje in odšel k materi in sestri. Tu je preživel nekaj let v uboštvu in samoti. Leta 362 so ga poklicali v Cezarejo, da bi pomagal škofu Evzebiju, po smrti ga je tudi nasledil kot škof.
Gregor Nacianški
Rodil se je v premožni družini in svetniška mati Nona ga je krščansko vzgajala. Bistri Gregor je ljubil študentsko življenje. Odločilnega pomena za njegovo življenje je bilo srečanje z Bazilijem iz Cezareje, s katerim ga je vezalo enkratno prijateljstvo. Očeta, ki je bil škof v Naciancu, je prosil za krst, potem pa se je popolnoma posvetil bogoljubnemu življenju. Odšel je v samoto, kjer je trdo delal, molil in premišljeval ter pisal.
Odmik v samoto
Po nekaj letih škofovstva v Carigradu je prosil, naj ga razrešijo dolžnosti, in umaknil se je v Nacianc, v tišino praznega očetovega doma, kjer se je posvetil skrbi za revne in nesrečne. V tem obdobju je napisal svoj pesniški življenjepis, ki nam v marsičem odkriva občutljivo, plaho, od skrbi izmučeno naravo. Po pričevanju sv. Hieronima je umrl leta 389 ali 390.