Rodil se je okoli leta 960 na Spodnjem Saškem v Nemčiji,
umrl je 20. novembra 1022 v Hildesheimu, prav tako v Nemčiji.
Zavetnik: škofije Hildesheim, zlatarjev, arhitektov, slikarjev in kiparjev
Fant, ki se je učil po plemiških in škofijskih dvorih
Rodil se je v saški plemiški rodbini, ki je imela zveze s tedanjimi vladarji. Po zgodnji smrti staršev je zanj skrbel stric Folkmar v Hildesheimu, ki je pozneje postal škof v Lüttichu. Poslal ga je v tamkajšnjo stolniško šolo. Pri ravnatelju Thangmarju se je Bernvard temeljito poučil v vseh tedanjih vedah, še posebej v upodabljajoči umetnosti in tudi njeni uporabni vrednosti. Pozneje se je izpopolnjeval pri škofu v Mainzu, dedu, volilnem grofu Adalbertu in pri stricu v Lüttichu. Bil je vsestransko umetniško nadarjen; tako je še danes ohranjenih kar nekaj del, ki jih je naredil sam ali pa so jih izdelali po njegovih načrtih: bronasta vrata cerkve Sv. Mihaela, srebrn križ, bronast okrašen steber, evangeliarij.
Škof, ki je moral sam oditi na bojišče
Po posvečenju za škofa v Hildesheimu leta 993 se je z vso vnemo lotil duhovnih in svetnih nalog svoje škofije. Hildesheim je bil mejna škofija proti poganskim Slovanom in prednja straža proti sovražnim Normanom ter Vikingom. Po takratni navadi je moral Bernvard iti večkrat na bojne pohode in braniti meje škofije, ki so bile hkrati tudi državne meje. Največjo skrb pa je posvetil pospeševanju duhovnega življenja v svoji škofiji. V samostanih svoje škofije je ustanovil številne pisalne šole, v katerih so gojili lepopis in miniature. Veliko dragocenih rokopisov in knjig, okrašenih z inicialkami, je nastalo v tem času prav na Bernvardovo pobudo. V nekem zakramentariju in evangeljski knjigi so ohranjeni Bernvardovi posvetitveni verzi, ki jih je sam napisal. Ohranjenih je več zlatarskih del, izdelanih po njegovih načrtih in pobudah; nekatera med njimi pa je celo sam izdelal.
Vir: druzina.si