Rodila se je 31. julija 1796 na otočku Noirmoutier ob francoski obali,
umrla je 24. aprila 1868 v Angersu v Franciji.
Zavetnica: popotnikov
Izgnanka v materinem telesu
Bila je iz meščanske družine. Njen oče je bil znan in priljubljen zdravnik, ki je bil dobrodelen. Družina je bila globoko verna. Roža Virginija oz. Marija Evfrazija se je rodila na otočku Noirmoutier, kamor so se morali zateči njeni starši, ker revolucija, ki je takrat divjala v Franciji, ni bila naklonjena krščanstvu in zavednim kristjanom. Roži Virginiji je bilo štirinajst let, ko se je družina spet lahko vrnila v svoj domači kraj Sallans. Starši so jo od tam poslali v Tours v penzionat krščanske družbe za dekliško vzgojo.
Življenje, ki mu niti revolucija ni mogla do živega
Roža je že takrat hrepenela po redovnem življenju. V Toursu je dobro spoznala življenje redovnic, sester naše ljube Gospe krščanske ljubezni. Želela si je vstopiti k njim, a so ji svojci sprva nasprotovali, pozneje pa ji vendarle dovolili. Skupnosti, kateri se je pridružila, se je poznal vpliv revolucije: sester je bilo malo, večinoma so bile starejše, novink ni bilo dovolj, dela, ki je bilo vse prej kot lahko, pa veliko. Marija Evfrazija je kmalu postala predstojnica in gonilna sila vsega dela. Bila je avtoritativna, a hkrati tudi ponižna in obdarovana s številnimi darovi. Pod njenim vodstvom in prizadevanji si je hiša kmalu opomogla, začele so prihajati novinke, sestre so imele podporo in zaščito tudi pri meščanih in duhovnikih. Sestra Marija Evfrazija je zato začela razmišljati o ustanovitvi novega reda sester kontemplativnega življenja, ki naj bi bile spokornice. Imenovale so se magdalenke in so živele ločeno od preostale skupnosti po pravilih sester karmeličanskega reda.
Razcvet, ki je prinesel težave
Naraščanje števila sester je pripeljalo do tega, da je Marija Evfrazija ustanovila novo zavetišče v Angersu. Na začetku, pa tudi pozneje, ko je kongregacija v polnosti zaživela, materialnih pa tudi organizacijskih težav ni manjkalo. Marija Evfrazija se je, potem ko ji je potekla mandatna doba, iz Toursa preselila v Angers in postala prednica tam. Kmalu pa so nastopile težave z drugimi zavetišči, ki so ji očitala, da svoje delo opravlja na škodo drugih hiš in zase zahteva posebne pravice. Spor je šel tako daleč, da se je za kongregacijo moral zavzeti kardinal Odescalchi. Dosegel je prvi dekret in priznanje Ustanove dobrega Pastirja. A težav še ni bilo konec, saj je, potem ko je bil imenoval za angerskega škofa, mons. Angebault želel sam prevzeti pokroviteljstvo namesto kardinala. Mati Pelletier pa je medtem, kljub temu da jo je to bolelo, odpirala nove in nove hiše (53) ter razdelila kongregacijo na sedem provinc.
Vir: druzina.si