Rodil se je v 2. stoletju v afriških provincah rimskega cesarstva,

umrl je leta 199 v Rimu v Italiji.

Zavetnik: nima posebnega patronata

Papež, ki si je želel enotnost glede praznovanja

Papež Viktor I. je vodil Cerkev od leta 189 do 199. Značilno zanj je, da se je živo zavedal, da ima kot naslednik apostola Petra in po božjem pravu vrhovno oblast nad Cerkvijo. Papež Viktor je najbolj znan po svojem nastopu glede praznovanja velike noči v Mali Aziji. V Mali Aziji, v Siriji in Mezopotamiji so obhajali veliko noč podobno kot Judje 14. nizana ne glede na to, na kateri dan v tednu je prišel. Po preostalem krščanskem svetu so obhajali velikonočni praznik vedno na nedeljo po 14. nizanu, da se je ohranila zvestoba evangeljskemu poročilu, da je Jezus vstal prvi dan v tednu. Maloazijski škofje so vztrajali pri izročilu, da se obhaja spomin Gospodove smrti 16. nizana. Sklicevali so se na apostola Janeza.

Ko ostrina daje prednost modrosti

Dokončno je to vprašanje rešil papež Viktor I., ki je po mnogih posvetih s škofi določil, naj se velika noč praznuje po vsem krščanskem svetu na nedeljo po 14. nizanu. Škofje v Mali Aziji pa so kljub temu vztrajali pri svojem, zato je Viktor pod kaznijo izobčenja ukazal praznovati na nedeljo. Lyonski škof sv. Irenej je glede na ostrost tega sklepa pisal papežu, da to utegne odtrgati cele pokrajine od Cerkve, zato naj ukaz umakne, saj zadeva ni verska, ampak zadeva le liturgično življenje, v katerem enotnost ni tako nujno potrebna. Papež Viktor je sklep res preklical. Kakor je znano, je pozneje obveljalo stališče, da se velika noč obhaja na nedeljo po prvi pomladanski polni luni.

Vir: druzina.si

Rubrike

Avtorji

Oznake