Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

1/8

THÉOPHILE COURAU

17-letni najstnik rad jé kostanj, rad ima svojega psa Bunka, na vse pretege posluša ritmično-duhovno glasbo in hodi naokrog v spodnji majici. Théo se je rodil z Downovim sindromom in bil posvojen še kot dojenček. "Želeli smo mu nuditi ljubezen in popraviti krivico, da so ga zavrgli zato, ker je, kar je. Hkrati sva z možem slutila, da bo njegova navzočnost povzročila razcvet v vsej družini," pojasnjuje njegova mama Geneviève. "Njegova navzočnost je v srcih bratov in sester vzbudila zelo lepe stvari. Pomagala jim je rasti in sprejeti nepričakovano, smešno in neverjetno." Film je zaklad za vso družino.
2/8

ISABELLE GÉREZ

Od prometne nesreče, po kateri so ji odkrili multiplo sklerozo, so Isabelle počasi odpovedali udi. "Kljub temu sem morda bolj srečna zdaj, kot sem bila prej," pravi. Kot športnici, željni močnih občutkov, se je obetalo lepo življenje. "Malo sem podobna Jobu," dodaja. "Imela sem vse, da bi bila lahko srečna, a človeško nisem imela več ničesar." Čeprav ji je bolezen vzela vse, je skozi njo lahko odkrila in spoznala živega Kristusa. Ohranila je veselje do športa in danes smuča ter jadra po kopnem. Napisala je pričevalsko knjigo z naslovom Moja sreča se začne z velikim B, ki je izšla junija letos.
3/8

MARC-HENRI D’ALÈS

"Rad se srečujem z ljudmi." Ko človek zagleda njegov nasmejan obraz, se težko upre, da se z njim ne bi zapletel v pogovor. Marc-Henri je praznoval svojih štirideset let. Po nesreči z motorjem je ostal invalid: "Vse več se govori o vključevanju, vendar se v resnici vse začne s srečanjem." Nato šegavo doda: "Moj hendikep je le vloga. Tako dobro jo igram, da me imajo za invalida!" Ker dela kot izposojevalec v mediateki, se čuti koristen in ustvarja socialne vezi ter tako prispeva k družbi. "Človek se z invalidnostjo težko sooči sam. Ko se srečamo z drugim človekom, se trpljenje zaradi hendikepa čudežno umiri."
4/8

PHILIPPE AUBERT

Philippe ima 38 let. Ker ne more govoriti, se pogovarja s pomočjo Jacksona, ki mu posodi glas. Ta mu na glas črkuje, Philippe pa odgovori s kimanjem ali odkimavanjem. Oba tovariša sta povezana, in sicer tako, da pripravljata coaching program, ki bo podjetjem pomagal zaposlovati invalidne osebe. Philippe se je rodil s cerebralno paralizo in ima z invalidnostjo že veliko izkušenj. Kaj ga osrečuje? Pogovor z drugimi. "V svoji glavi sem veljaven, vreden dostojanstva in ko se družim s takšnimi osebami, imam občutek, da sem se znova rodil." Napisal je knjigo Besno živ, da bi se ljudje bolj zavedali, da so invalidne osebe lahko polnomočni državljani.
5/8

DAMIEN MORTIEZ

"Osrečujejo me dom, moje delo in osebe, s katerimi živim." Pri 26. letih Damien živi v enem od domovanj skupnosti Barka, ki sprejema in spremlja mentalno prizadete osebe v življenju v skupnosti. Rad jaha in obožuje reggae pevko Diane King. Svoj poklic osmišlja na zelenih površinah. "Rad skrbim za naravo in jo olepšujem," pojasni. "V nekem trenutku nisem vedel, kaj naj s svojo invalidnostjo. V Barki sem se našel. Tukaj imam dom in delo." Pred dvema letoma je prejel zakrament svete birme. "Pomočnik Bertrand me je navdihnil in v meni vzbudil željo, da postanem kristjan." Njegove sanje? Živeti v garsonjeri in "napredovati v življenju".
6/8

SABINE DU MASLE

Sabine, stara 56 let, živi v ustanovi, kjer nudijo zdravstveno pomoč. Zanjo je v življenju pomembno, da občuti veselje. Zaradi genetsko pogojene bolezni je preživela zelo težka obdobja. "Prej se nisem mogla pogledati niti v okenski šipi, zdaj sem zadovoljna. Rada se šminkam in lahko se pogledam v ogledalo." Navdihuje jo, ko lahko skrbi za slabotne, ko se lahko posveča drugim, zlasti s petjem. Ima tri sestre in več nečakinj. Družinska vez ji prinaša "veselje ob snidenju in ker smo skupaj". Ker ima v sebi vero, jo lahko deli s člani svoje skupine Vera in luč in govori z Bogom, ki "daje življenje", kot sama pravi.
7/8

JEANNE PELAT

Ta mlada enaindvajsetletna študentka teologije in njena zgodba sta slepa ulica in čudovito sporočilo upanja hkrati. Pri šestih letih so ji odkrili redko mišično bolezen.  "Zame je bila bolezen darilo," pravi drzno. "Na prvi pogled se zdi kot samo trpljenje, vendar v sebi nosi tudi resnične sadove. Ko si bolan, hitro ugotoviš, da sam ne zmoreš prav veliko. Pesem o korakih v pesku me je zelo nagovorila. Moj brat mi je nekoč rekel: 'Če ne bi bilo te bolezni, naša družina morda ne bi bila tako lepa.'" Rdeča nit njenega življenja? Vera. "Na življenje gledam zelo optimistično, saj se na srečo ne ustavi pri bolezni."
8/8

PHILIPPINE LUTZ

Sophie in Damien Lutz sta starša 18-letne Philippine, ki ima več vrst invalidnosti. "Zame je invalidnost trpka izkušnja," prizna Sophie. A če je njena hči materialno zapletla njen vsakdanjik, je hkrati poenostavila njen pogled na svet in odnose do drugih. Za nameček jo hči zdaj, ko je moderno biti "zelen", uči ekologije. "Njena invalidnost nas sili, da se osredotočamo samo na bistveno, da ne tekamo brezglavo naokoli. Čeprav mi otežuje življenje, me invalidnost kljub vsemu ne prikrajša za srečo. Osrečuje me Philippine sama, da jo poznam in z njo živim."