Suknjo Mu vzemó, pit dado grenčine.
Suknjo Mu vzemó, pit dado grenčine,
mire méšane z vinom in pelinom.
Čašo odklóni – vrne jo krvnikom;
stoji tam nag, ponižan sred' čistine.
Ni solz v očeh, ne potu, ne v ustih sline,
ves je izsušen, le z ran še teče kri,
a ljubezen Božja lije mu z oči.
Sredi tak'ga zla – tóliko milíne!
Na morišče zdaj zvlečejo Gospoda,
kól'ko srda, prezíra in brezbrižja!
Predno se uleže – vrž'jo Ga na hloda.
Noge stegn'jo vzdólž – róke préko križa
in s tremi žebljí s'polnjena je usoda!
Pribit na les – se zadnja Mu ura bliža.
+© MARKO JERMAN