III. postaja: Jezus pade prvič
(Premišljevanje zapornika)
Že od otroštva se spominjam hladnega in sovražnega okolja, v katerem sem odraščal; dovolj je bilo izbezati iz drugega kako slabost in jo prevesti v nekakšno zabavo. Iskal sem iskrenih prijateljev, hotel sem biti sprejet tak, kakršen sem bil, pa mi ni uspelo. Trpel sem, ko so bili drugi srečni, meni pa so vedno letela polena pod noge. Od mene so zahtevali samo odpovedi in mi nalagali pravila. Počutil sem se kot tujec pred vsemi in sem na vsak način hotel priti do povračila. /.../ Misliti, da na svetu dobrota ne obstaja, je bil moj prvi padec. Drugi, umor, je bil samo še nekakšna posledica tega; znotraj sem bil že mrtev.
+© Andrew Medichini / POOL / AFP)