Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!
1/10

Vsi letošnji novomašniki

Z leve: Martin Leban, Rok Vinko Žlender, Matej Rus, Anže Cunk, Tilen Oberwalder Zupanc, Blaž Franko in Janko Potisek.
2/10

Kako ste pripravljeni na življenje brez mame oziroma kuharice? Kako vam gre kuhanje, pranje, likanje, pospravljanje?

Nekoliko že, saj smo si zadnja leta tudi v semenišču sami prali in likali. Za kuhanje nimam ravno velikega veselja, ampak mislim, da lačen kljub temu ne bom. Pospravljanje pa je tako ali tako tudi del reda; že v semenišču smo tedensko opravljali različne naloge, tako da nam ni popolnoma tuje. Sicer pa mislim, da je ena od osnovnih kreposti tudi urejenost – na vseh področjih, tudi v urejenosti/pospravljenosti stanovanja, sobe, itd.
3/10

Kateri dogodek iz vašega dozdajšnjega udejstvovanja pri obredih, v zakristiji ipd. (kot ministrant, bogoslovec ali diakon) vas je najbolj nasmejal?

Veliko jih je bilo. :) Za nekatere sem bil tudi sam razlog – ko gledam nazaj, si mislim, da je moralo biti res zabavno, ko sem kot majhen bralec po prebranem berilu slovesno odnašal pručko, na kateri sem stal, da sem sploh videl čez ambon. Ker je potem k ambonu pristopil župnik za evangelij, pač ni mogla ostati tam.
4/10
Obširen portret Janka Potiska lahko v rubriki Osebno preberete v dvojni, novomašni številki tednika Družina.
5/10

Kako ste pripravljeni na življenje brez mame oziroma kuharice? Kako vam gre kuhanje, pranje, likanje, pospravljanje?

Pospravljanje in pranje mi gresta še dokaj v redu, saj sem precej redoljuben. Kar pa se tiče kuhanja, sem na tem področju pripravljen bolj slabo. Nikoli namreč nisem imel posebne želje po kuhanju, saj nikoli nisem čutil posebne želje, da bi moral imeti bolj razkošne obroke. Bolj pomembno mi je, da so obroki redni. Vseeno pa znam ob kakšni priložnosti ocvreti jajca in pripraviti še kakšno stvar. Seveda pa prihodnost ponuja izziv tudi po zrenju v kuharske knjige.
6/10

Kateri dogodek iz vašega dozdajšnjega udejstvovanja pri obredih, v zakristiji ipd. (kot ministrant, bogoslovec ali diakon) vas je najbolj nasmejal?

Veliko je takšnih dogodkov. Izpostavljam enega, in sicer se je zgodil v osnovni šoli, ko sem bil še sam ministrant. Med vajami za velikonočno vigilijo smo prišli tudi do dela, ko se zapoje aleluja; in seveda smo poskusili zapeti v živo že med vajami. Eden od ministrantov pa je besedilo malo priredil in zapel raje ale-lu-lu-lu-ja. Na njegov račun smo bili ministrantje nato skozi obredje dobro razpoloženi.
7/10

Kako ste pripravljeni na življenje brez mame oziroma kuharice? Kako vam gre kuhanje, pranje, likanje, pospravljanje?

Na "življenje brez mame" sem se pripravil v času svoje srednje šole. Vendar pa ne morem iz svoje kože. Velika past, ki je v ozadju (vsaj zame) plitkega vprašanja "živeti brez mame in brez kuharice" je nevarnost samozadostnosti. Priznam, da bi si rad sam kuhal, sam pral, saj vse to znam in mi je najbolj udobno, da si to naredim sam. Vendar pa bi ta "sam, sam, sam" iz župnišča naredil neosvojljivo trdnjavo, iz mene pa sčasoma – čudaka, ki ne bo v stiku z ljudmi in Bogom, ampak bo pasel samega sebe.

Bogu sem hvaležen za izkušnje iz obeh pastoralnih praks, ki sta mi odkrili dragoceno vlogo župnijske gospodinje. Župniku pomaga, da se ne zapre vase in da opravlja svoje delo. Ob vsem tem naj poudarim, da zagovarjam to, da duhovnik zna opravljati gospodinjska dela. Vendar pa opravljanje teh del nikoli ne sme biti na škodo pastoralnega dela.
8/10

Kateri dogodek iz vašega dozdajšnjega udejstvovanja pri obredih, v zakristiji ipd. (kot ministrant, bogoslovec ali diakon) vas je najbolj nasmejal?

Seveda sem kar nekajkrat doživel resničnost reka, da se je duhovniku med mašo zgodilo že skoraj vse, samo v kelih še ni padel. Doživel sem na primer razne napake pri branju, nerodnosti ministrantov, »letečo kadilnico« in še kaj. Vse to se mi zdi pomembno, saj nam pomaga pri razumevanju, da je liturgija del človeškega življenja.

Največkrat se nasmejem nerodnostim, ki sem jih naredil sam. Spominjam se nekega slovesnega bogoslužja, ki smo ga imeli v semenišču. S slovesnim sprevodom v zakristijo smo ga zaključili, sam sem nosil križ. Ta sprevod sem naredil še posebej slovesen, ker križa nisem pravočasno spustil pred nizkim stropom v kapeli. Sledilo je glasno trčenje, ki je sobrate bogoslovce opozorilo na zaključno dejanje slovesnosti.
9/10
Intervju z družino novomašnika Martina Lebana lahko preberete v Naši družini, prilogi tednika Družina.
10/10
Martin Leban s starši.