Aleteia

Ko triletni otrok reče: “Teta, daj dudo tistemu, ki je nima”

ROSIE PARSONS | SHUTTERSTOCK
Otroci lahko pustijo močno sporočilo.
Deli
Komentar

Gospa, ki je s sodelavci na Vrhniki sprejela tudi po tisoč migrantov na dan in kdaj od utrujenosti zadremala kar na stolu

“Največji izziv zame je bil, da pomagam ljudem, ki živijo težko. Naj bo to zaradi bolezni, brezposelnosti, minimalnega dohodka, nizke pokojnine ali alkohola. Pripraviti je bilo treba dobre programe, da si lahko začel žeti sadove,” pripoveduje 63-letna Marica Štirn.

Vso svojo poklicno pot je bila pomočnica vzgojiteljice. Pred odhodom v pokoj je začela tuhtati, kaj bi ob slovesu od delovnega vsakdanjika lahko še storila dobrega. Odločila se je za Karitas, pri kateri zdaj deluje 12. leto.

Najprej je delovala na “oddelku” oblačil, nato pri oddajanju hrane, slabo desetletje pa je tajnica župnijske Karitas Vrhnika, čeprav si prej nikoli ni mislila, da bo prišla na tovrstni položaj.

OSEBNI ARHIV MARICE ŠTIRN
Sodelavci župnijske Karitas Vrhnika. Marica Štirn stoji na sredini v beli majici in črnih hlačah.

Ni lahko prejemati

Ne le dajati, tudi prejemati pomoči včasih ni preprosto. Pravzaprav je razumljivo: ljudem je nerodno, da imajo v življenju težave, čeprav se morda trudijo. Še posebej v manjših krajih, kjer se med sabo vsi poznajo. Zato se pri prošnjah za pomoč številni obotavljajo.

Prostovoljci Karitas tako včasih dobrine izročajo skrivaj in budno pazijo, da so čim bolje razporejene. Pomoč prejema približno 280 družin oziroma 800 oseb.

Kdo poskrbi, da roke lahko delijo?

“Hrana za pomoč je vedno na voljo, denar za plačevanje položnic tistih v težavah pa je težje zbrati,” pravi Marica in našteje ustanove, ki vrhniški Karitas omogočajo, da opravlja svoje poslanstvo: občina, škofijska Karitas Ljubljana, evropske inštitucije …

Košare za darove imajo v več trgovinah, sodelujejo s pridelovalcem zelenjave. Pomembne so različne akcije in prireditve, kot so Pomagaj sošolcu, Žarek dobrote in dobrodelni koncert. Nekaj sredstev se nabere tudi iz sprotnih darov občanov.

OSEBNI ARHIV MARICE ŠTIRN
Dobrodelni koncert

Triizmenska preizkušnja

Sodelavcev vrhniške Karitas je 27, od tega jih 11 redno dežura, preostali pomagajo priložnostno. Velika preizkušnja je bil množični prihod migrantov pred dvema letoma. Posebni center zanje je bil prav na Vrhniki.

“Na začetku je bilo zelo težko, saj nisi vedel, kje bi začel, ko si gledal to reko beguncev. Dnevno smo sprejeli tudi do tisoč oseb. Pozneje, ko smo se navadili, je bilo lažje. Njihovo stisko si videl v očeh, saj niso razumeli, kaj hočemo od njih. Tudi mi jih nismo razumeli, saj prevajalci niso mogli biti povsod,” se spominja Marica, ki je imela v tistem obdobju večinoma logistično vlogo.

Pomagala je pri organizaciji prevoza prehrane in razporejala prostovoljce, ki so delali triizmensko, zato je včasih tudi sama, ko je delila hrano, zadremala kar na stolu. Požrtvovalnost je bila opažena: tako ona osebno kot vrhniška Karitas sta dobili bronasto priznanje civilne zaščite.

OSEBNI ARHIV MARICE ŠTIRN
Bronasto priznanje civilne zaščite, povezano z namestitvijo migrantov

Triletni dobrodelnež

Kot vzgojiteljici in na sploh ji je več kot jasno, kako Slovencem še bolj vcepiti čut za dobrodelnost: z zgledom. Že v zgodnjem obdobju. Vrhniška Karitas na primer tesno sodeluje z župnijskim vrtcem.

“Otroci zbirajo oblačila za naše otroke. V postnem času so zbirali tudi igrače, higienske pripomočke, hrano … Ko so to prinašali, je prišel k meni triletni otrok in rekel: ‘Teta, to dudo daj otroku, ki je nima, jaz je ne potrebujem več.’ Mislim, da te otrokove besede povedo veliko in da bi se odrasli lahko zamislili nad njimi,” se je prizor usedel v spomin in srce upokojeni vzgojiteljici.

S pravim pristopom

Ključ, meni, je v pravilnem pristopu, nagovoru, spodbudi in vztrajnosti: “Če to počneš leto za letom, potem ljudem sede v srce in radi priskočijo na pomoč. Tudi osebe, ki so naši prosilci, pomagajo, le pravi pristop mora biti. S tem imam zelo dobre izkušnje.”

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.