V avtih ima marsikdo še vedno najrazličnejše avtokarte, zemljevide, cestne atlase. V skrajni sili nas ti zemljevidi lahko rešijo iz zagate, ko se povsem izgubimo in moderna tehnologija odpove.
Za vsakdanjo uporabo pa so vsekakor bolj priročne, bolj natančne in tudi precej bolj ažurne posebne naprave za navigacijo, že v avto vgrajene navigacijske naprave ali pa kar pametni mobilni telefoni, na katerih imamo naložene zemljevide. Vsem je skupno, da za natančno določanje lokacije uporabnika uporabljajo tako imenovano tehnologijo GPS (Global Positioning System).
Preberite še:
Telefoni v francoskih šolah povsem prepovedani. Kaj pa v Sloveniji?
Preberite še:
Pasti lažne resničnosti in kaj najbolj vpliva na samopodobo naših otrok
Kako deluje GPS?
Naprava, ki zna sprejemati signale GPS, te sprejema od satelitov v zemeljski krožnici. Trenutno je v sistemu GPS približno 30 satelitov, ki okrog planeta krožijo na višini 20.200 kilometrov, vsak za pot okrog Zemlje potrebuje malce manj kot 12 ur.
Najpomembnejša naprava na teh satelitih je atomska ura, ki jo NORAD (organizacija pod okriljem vojske ZDA) večkrat na dan sinhronizira, da ostane čim bolj natančna, kajti brez natančne atomske ure GPS-sistem ne bi deloval. Signali, ki jih pošiljajo sateliti GPS, vsebujejo zelo natančno informacijo o tem, koliko je čas na satelitu.
Preberite še:
Je to novo zlato ali le velika prevara?
Naprava s sprejemnikom GPS nato odšteje trenuten čas od časa, ko je bil signal poslan s satelita. Razlika pove, pred koliko časa se je to zgodilo. Časovna razlika, pomnožena s hitrostjo svetlobe, pa napravi pove, kakšna je razdalja med satelitom in sprejemnikom GPS. Za osnovno določitev položaja sprejemnika GPS mora naprava prepoznati vsaj štiri satelite, nato pa s pomočjo trigonometričnih računskih operacij izračuna natančen položaj naprave, da ta podatke posreduje programu, v katerem so zemljevidi.
Ta program zna za vsako točko zemljevida izračunati zemljepisne koordinate, zato lahko v vsakem trenutku z informacijo, ki jo dobi od sprejemnika GPS, pokaže natančno lokacijo uporabnika.
GPS-aplikacije na telefonih
Glavna prednost modernih navigacijskih naprav in programov v telefonih pred uporabo klasičnega natisnjenega zemljevida je, da nas znajo ti tudi usmerjati, nam svetovati, po kateri poti naj se odpravimo, da bo pot najcenejša, najhitrejša ali pa najkrajša.
Če pa ob tem upoštevamo še to, da je promet zelo nepredvidljiva stvar in da znajo te naprave pobrskati tudi za podatki o zastojih, povprečni hitrosti vožnje na cestah in še za marsičim drugim, lahko dobimo zelo natančne približke o tem, kdaj bomo prišli na cilj, koliko časa bomo porabili v zastojih, predloge o alternativnih poteh, da hitreje pridemo na cilj in se izognemo gneči.
Googlova rešitev
Google Maps je program za telefone, ki ga poganja operacijski sistem Android in je med najbolj preprostimi, a tudi med zelo natančnimi aplikacijami, namenjenimi navigaciji, in je brezplačen. Slovenijo in bližnje države pozna zelo dobro, zato je tudi cestna navigacija več kot odlična. Redkokdaj se zgodi, da nas ne bi pripeljal praktično do vrat.
Ena izmed lastnosti, ki jih bomo zelo cenili, je tudi, da lahko končno točko na naslovu maps.google.com vnesemo že doma ali v službi. Ko bomo pognali aplikacijo na telefonu, nam ne bo treba še enkrat vpisovati naslova, saj se bo pokazal že na seznamu nazadnje uporabljenih iskanj. Da bo iskanje hitrejše, naj priporočimo še en trik. Naslov začnite vpisovati s hišno številko.
Priročni program z opazno pomanjkljivostjo
Med najbolj priljubljenimi zmožnostmi Google Maps pa so informacije o trenutnem prometu. Program namreč v oblak pošilja informacije o tem, kje smo in s kakšno hitrostjo vozimo. Če se torej na neki cesti zbere večje število uporabnikov, ki vozijo izjemno počasi, bo Google hitro predvideval, da gre za zastoj in tudi to, za koliko časa se bo podaljšalo potovanje.
Na zaslonu so zastoji videti kot rdeče obarvana cesta. Če je obarvana oranžno, pomeni zgoščen, od običajne hitrosti počasnejši promet, če pa je zelena, pa je normalno prevozna.
Edina slaba lastnost Google Maps je, da za zdaj še ne zna glasovno usmerjati voznika tako, da bi lahko zanesljivo vozil le po navodilih iz zvočnika. Glas poskuša v angleščini brati imena ulic in krajev, kar je včasih kar smešno, če ne že naporno poslušati.
Članek je bil objavljen v reviji Naša družina.
