Urejenosti nikakor ne smemo zamenjevati z narcisizmomPapežu Frančišku so nedavno zastavili vprašanje, kakšno mnenje ima o samem sebi. V daljšem odgovoru je med drugim posvaril pred negativnim vplivom “kulture ogledala”. Dejal je: “Ko ogledalo postane del človekovega življenja, človek začne dialog z ogledalom v skoraj popolnoma narcističnem duhu in s tem se pojavi patološki začaran krog odnosa s samim seboj. Mislim, da moramo biti zelo previdni, ko ocenjujemo sami sebe. Pazite, da ne padete v past ocenjevanja samih sebe (zgolj) v ogledalu.”
Preberite še:
Svet potrebuje ženske, ki so lepe zato, ker so svete
Preberite še:
Kakšna je pot do greha
Ogledalo nam kaže podobo, ki se nikoli ne bo skladala z vsemi lepotnimi ideali
Seveda se vsak med nami gleda v ogledalo, ko se ureja, umiva, češe … Težava nastane, ko je naša edina referenca in podoba o nas tista, ki nam jo kaže odsev v ogledalu. Živimo v kulturi, ki po božje časti zunanjost. Lepota, mladost, vitko telo in zunanjost, ki ustreza nekaterim (vsiljenim) normam, so za številne, še zlasti mlade, postali cilj in smisel njihovega življenja.
Zato se lahko zgodi, da človek sam sebe vrednoti zgolj po zunanjosti in skozi prizmo tega, do katere stopnje ustreza idealom zahodne družbe in socialnih omrežij. Pri vsem tem imajo veliko vlogo lepotni ideali, ki postavljajo pravila, kaj je lepo in kaj ne. Za lepega pa velja samo tisti, ki nosi določeno konfekcijsko številko, je brez gub ali drugih telesnih posebnosti, nosi določene znamke oblačil in tako dalje.
Vedeti moramo, da so zaradi večnega kroga povpraševanje-ponudba lepotni ideali zastavljeni tako, da jih nikoli ne moremo doseči, zaradi česar smo večno nezadovoljni in zato idealni potrošniki.
Prava lepota izvira iz skladnosti
Človekova lepota je vedno skladnost med notranjostjo, za katero moramo skrbeti vsak dan, in urejeno zunanjostjo – prava harmonija pa nastane, kadar si obe podata roko. Dokler je namen ličil poudariti tisto najlepše in najbolj edinstveno na nas, bodo ličila samo drobna pika na i lepoti in skladnosti, ki sijeta od znotraj. Enako velja za oblačila in nakit.
Linda Jarosch in Anselm Grün v knjigi Kraljica in divja ženska takole pišeta o kraljevski plati vsake ženske: “Ne polepša se, da bi bila občudovana, temveč ker se veseli lastne lepote, ker od nje prihaja sijaj, ki vsem dobro dene. Okrog sebe širi lepoto in tako tudi drugim polepša življenje. Lepota kraljice je nekaj drugega kot lepotni ideal, s katerim nas slepi družba. Prava lepota izhaja iz skladnosti. Ko je ženska skladna s sabo, izžareva lepoto.”
Z urejenostjo poudarimo edinstveno in najlepše na sebi
Tako imamo na eni strani tiranijo lepotnih idealov, ki silijo v pretirano samoocenjevanje in narcisizem podobe v ogledalu, in na drugi strani urejenost, skladnost zunanjosti z našim bistvom. Urejenost, ki nikakor ni vezana na leta, spol, telesno težo, barvo kože in tako naprej, pripomore k dobrim občutkom in dobri samopodobi.
V človeku je že po naravi prisotna potreba po urejenosti, to še posebej velja za ženske. Ženska je ponavadi tista, ki poskrbi, da so prostori v hiši lepo pospravljeni, ženska okrasi mizo, nanjo postavi vazo s cvetlicami in tako dalje. Urejenost nas spodbuja k ustvarjalnemu premisleku o tem, kaj je na nas lepega in edinstvenega ter kako to poudariti.
Papež Frančišek je dejal, da nima nič proti ličilom in da z ličili ni nič narobe, dokler ne poskušamo z njimi prikriti realnosti. Prav tako je pomembno, da se ne ustavimo samo pri zunanjosti, saj dobro vemo, da je naša zunanjost minljiva in da je ne bomo vzeli s seboj v večnost.
Preberite še:
Tole papež Frančišek svetuje mamicam
Preberite še:
22 stvari, zaradi katerih se ženska zaljubi v moškega
