Aleteia

Kaj reči otroku, ko se pripeti nekaj hudega?

PIXABAY
Deli
Komentar

Pomembno je povedati resnico, mu pogledati v oči, ga objeti in prilagoditi besedišče otrokovi starosti

Ljubiti se naučimo doma, sovražiti tudi. Prav tako se doma naučimo miroljubnosti. Ko se zgodi nekaj strašnega, pokol ali kakšna druga nesreča, kaj povedati našim otrokom? Kako pojasniti nesmiselno? Kako jim posredovati občutek pomirjenosti in varnosti, ko včasih še sami notranje nismo mirni?

Čeprav se v kritičnih trenutkih sami kot starši počutimo negotovi in prestrašeni, se moramo vendarle potruditi, da bi zaščitili najšibkejše, se pravi otroke. To ne pomeni, da jih moramo ohranjati v milnem mehurčku, kot da se nikoli ne zgodi nič slabega, s tem jim lahko samo škodujemo. Pripraviti jih moramo na življenje, jih oborožiti, ne s pištolami ampak z notranjim orožjem trdnosti in zaupanja.

PIXABAY

Zgolj resnica

Edino, kar lahko v težkih trenutkih povemo našim otrokom, je resnica. Če je namreč ne bomo mi, jim jo bo nekdo drug in morda ne najbolj točno.

Povedati resnico je pomembno, vendar moramo upoštevati otrokovo starost in jim ne povzročati strahu. Naše besede jim morajo vlivati upanje in jih spodbujati, naj v življenju iščejo svetlobo in pozitivne plati tudi v temnih trenutkih.

Nekaj predlogov:

  • Ne povejmo jim več, kot je potrebno. Otroci do sedmega leta starosti ne ločijo resničnosti od domišljijskega sveta. Če jim takrat rečemo na primer, da je prišel gospod z mitraljezom in veliko ljudem odpihnil glavo, ga bo zagrabila panika, ker bo mislil, da se bo njemu zgodilo enako.
  • Ko jim govorimo, se spustimo na njihovo višino, poiščimo očesni stik, jih objemimo, skratka naredimo vse, kar jim vliva zaupanje, jim daje občutek varnosti in zaščite. Govoriti je treba mirno in jim zagotoviti, da imajo doma očka in mamico, ki ga bosta vedno branila in varen dom, kamor se lahko zateče.
    PIXABAY
  • Ovrednotimo otrokova čustva. Ni jim dobro reči ne boj se ali ne jokaj. Nasprotno, povedati jim je treba, da je v redu, da čutijo, kar čutijo in jih vprašati, zakaj se tako počutijo in česa se bojijo. Če se že kot otroci naučijo prepoznavati svoja čustva, jih bodo lažje urejali in obvladovali v odrasli dobi.
  • Držimo jih stran od sredstev javnega obveščanja. Kolikor je mogoče jim preprečimo, da bi gledali oz. poslušali tovrstne novice.
  • Omogočimo jim, da se izrazijo, naj bo z besedami ali z risbo. Skušajmo ugotoviti, kakšne strahove in skrbi imajo in o čem in kako razmišljajo.
  • Pripravljeni moramo biti na vprašanja, kot so: “Zakaj se to dogaja?” “Ali to delajo hudobni ljudje?” “Zakaj?” “Zakaj Bog to dopušča?”

Ne pozabimo, da se nihče ne rodi s sovraštvom v srcu. Naša narava je ljubezen in v njej moramo ostati. Če resnično želimo izboljšati svet, začnimo s tem, da svet naših otrok – njihov dom – oblikujemo v prostor miru, soglasja, pravičnosti in ljubezni.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie Prevedla in priredila Jasmina Rihar.

 

Deli
Komentar
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.