Pogovor s španskim pesnikom Carlesom Duartejem o vesolju, teleskopih in poezijiPesnik in pisatelj Carles Duarte se že 30 let ljubiteljsko ukvarja z astronomijo. Doma ima kar nekaj teleskopov in o astronomiji je napisal že nekaj knjig. Astronomija ga zanima iz treh razlogov: estetskega, znanstvenega in duhovnega.
Carles Duarte je vodil fundacijo Lluís Carulla in bil predsednik različnih komisij za kulturo. Trenutno je predsednik Nacionalnega sveta za kulturo in umetnost (Consell Nacional de la Cultura i de les Arts, CoNCA) in direktor vsestranske kulturno-izobraževalne ustanove Institució Cultural del CIC.
Ste pesnik in ambasador kulture, vendar ob vsaki priložnosti pobegnete na teraso pred teleskop opazovat vesolje. Zakaj?
Naš vsakdanjik je poln skrbi, hitenja in nujnih opravil, ki v resnici niso tako nujna, zato čutim potrebo, da se od vsega tega odmaknem, se ustavim in posvetim opazovanju in študiju vesolja.
Že trideset let imam doma teleskope in sem navajen, da z njimi opazujem. Z astronomom Enricom Marcom z Univerze v Valencii sem napisal knjigo o lunarni kartografiji in toponomastiki od študij jezuita Giovannija Battista Ricciolija iz 17. stoletja do ruskih raziskovanj drugega obraza Lune jeseni 1959, ravno ko sem bil rojen.
Preberite še:
Sara Ahlin Doljak: Zaradi bolezni ne more govoriti, a je še vedno uspešna odvetnica
Vesolje nam govori o Bogu, o neizmernem, o neskončnem. Nasproti bežnosti človeške izkušnje postavlja večnost božanskega. Res je, da lahko tudi brez astronomskih orodij sledimo letnemu ciklu ozvezdij, vendar nam teleskopi ponujajo možnost, da smo deležni lepote planetov v sončnem sistemu – zlasti Jupitra, Saturna in Marsa –, meglic, zvezdnih kopic … Astronomija me torej zanima iz treh razlogov: estetskega, znanstvenega in duhovnega.
V Svetem pismu se veliko govori o zvezdah, nebesnem oboku … Vas je enako nagovarjalo, ko ste ga brali, preden ste imeli teleskop?
Nebesni obok me je vedno privlačil in Sveto pismo mi je zanimanje le povečalo. Želel sem razumeti veličastno predstavo, ki se po sončnem zahodu odstre pred našimi začudenimi in očaranimi pogledi.
Preberite še:
Kdaj bo konec sveta?
Kaj je mogoče videti na nebu?
Lahko bi rekli, da večino časa gledamo preteklost. Ogromna razdalja, ki nas loči od najbolj oddaljenih zvezd, nam omogoča, da – ne glede na svetlobno hitrost (300.000 km/s) – opazujemo zvezde, ki več ne obstajajo, in pojave, ki so se zgodili pred milijoni let. Spomniti se moramo tudi barvitosti, na primer rdečkaste barve Marsa, peščenih in rumenkastih odtenkov Saturna ter čarobnih in presenetljivih odtenkov meglic. Starim je bilo nebo vir domišljije in o ozvezdjih so kovali mite ter jih po njih poimenovali. Na primer Orion, ki na nebu vlada prav v zimskem času.
Preberite še:
Slovenci, ki so v letu 2017 ime Slovenije ponesli v svet
V španščini obstaja izraz “lunatik”, tisti, ki je, kot bi živel na Luni. Zakaj to poimenovanje?
Vse do začetka 19. stoletja so verjeli, da so na Luni mesta s prebivalci, ki so jih imenovali Seleniti. Lunatik naj bi bil oseba, ki se zateka v sanjske svetove in hodi nad Zemljo, ne po njej.
Gotovo je človek stopil na Luno, vendar je Luna tudi hči Zemlje, ker se je oblikovala iz snovi, ki jo je izvrglo ob trku Zemlje in protoplaneta v obdobju izoblikovanja sončnega sistema. A zaradi pomanjkanja atmosfere in velikih temperaturnih razlik človek na Luni ne more živeti.
Luna je nekako pritrjena zaradi Zemljine gravitacijske sile, zato se ne more obračati okrog lastne osi, ampak se obrača skupaj z nami. Zato vedno gledamo isti Lunin obraz. Luna sicer ni primerna za življenje, je pa zelo primeren oder za našo domišljijo.
Ali bi vsi morali več gledati v nebo?
Mislim, da ja. To bi nam pomagalo, da bi živeli bolj mirno, z več jasnosti, in da bi se čutili bližje Bogu.
Lahko vašo poezijo razumemo brez opazovanja narave, še posebno neba?
Ne. Moja poezija je prežeta z barvami jutranjih svitov in večerne zarje. Hkrati jo vodi nuja, da se čutim povezan ne le z našim planetom, ampak z vsem vesoljem, in da v tem vidim Božje delo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
Skrivnostni beli menihi, ki zdravijo ljudi
Preberite še:
Mali princ in 5 znanstveno dokazanih življenjskih naukov
