Kmalu bo minilo pet let od dogodka, ki je pretresel vso CerkevOdločitev Benedikta XVI. o odstopu, ki jo je svetu sporočil 11. februarja 2013, je pretresla vso Cerkev. Odzivi so bili burni – kritike so se mešale z izrazi razumevanja in podpore. Skupni imenovalec vseh pa je bilo preprosto vprašanje: zakaj?
Na podroben odgovor smo morali čakati tri leta. V septembru 2016 je luč zagledala knjiga Zadnji pogovori, ki je zapis srečanj med novinarjem Petrom Seewaldom in zaslužnim papežem Benediktom. Eno poglavje knjige je posvečeno odstopu, Seewald ga poimenuje kot “revolucionarno dejanje”.
Predstavljamo nekaj dejstev in odgovorov iz knjige, ki nam osvetljujejo ta zgodovinski trenutek.
Kakšen je bil razlog za odstop Benedikta XVI.?
Izčrpanost. Benedikt XVI. je po svojem potovanju v Mehiko in Kubo marca 2012 vedel, da svetovni dan mladih v Riu de Janeiru, ki je bil načrtovan za leto 2013, popolnoma presega njegove zmožnosti.
“Bilo mi je jasno, da moram časovno odstopiti tako, da se bo novi papež mogel pripraviti na Rio. V tem pogledu je odločitev torej polagoma dozorela po potovanju v Mehiko in na Kubo. /…/ Če hočemo pravilno opravljati nalogo, je jasno: če ni več sposobnosti za to, je tudi priporočljivo – vsekakor zame, kdo drug utegne to videti drugače –, da zdaj stol prepustim drugemu.”
Preberite še:
Ženitni oglas v časopisu, ki je spremenil tok zgodovine
Preberite še:
Papež Frančišek: Tišina nam pomaga, da se odpremo Gospodu
Preberite še:
Smučarski podvigi papeža Janeza Pavla II.
Ali je bil odstop pobeg od križa?
Nekaj dni po odstopu je papež izjavil, da ne zapušča križa, ampak da ob križanem Gospodu ostaja na drugačen način.
Peter Seewald ga je vprašal, ali se morda ni želel z odstopom preprosto izogniti preživljanju svoje nemoči in krhkosti pred svetovno javnostjo. Pred očmi vseh je bila namreč podoba Janeza Pavla II. in njegovega strašanskega trpljenja v zadnjem obdobju pontifikata, v katerem je marsikdo videl zvestobo križu do konca. Benedikt XVI. odgovarja:
“Predhodnik je imel svoje lastno poslanstvo. Prepričan sem, da je obdobje trpljenja pravzaprav spadalo k temu papeževanju, potem ko je nastopil s silno močjo in človeštvo tako rekoč sprejel na svoja ramena, dvajset let z neznansko močjo nosil trpljenje in bremena stoletja ter oznanjal evangelij. In to trpljenje je že bilo posebno oznanilo. Ljudje so to tudi videli. /…/ Seveda sem bil prepričan, da tega ne smeš poljubno ponoviti.”
Preberite še:
Zakaj je ta napitek tako poseben in kaj ima z njim papež?
Ali je papež pričakoval, da bo njegova odločitev pretresla Cerkev?
Da, to je pričakoval. Presenečen pa je bil nad osuplostjo in žalostjo nekaterih ljudi. Celo med prijatelji in najbližjimi sodelavci je videl izgubljenost in občutek zapuščenosti.
“Toda bilo mi je tudi jasno, da sem to moral storiti in da je bil pravi trenutek. Ljudje so to potem tudi sprejeli. Številni so hvaležni, da jih zdaj novi papež nagovarja v novem slogu. Drugi pa bi radi še nekoliko žalovali, a so hkrati tudi hvaležni. Vedo, da je moja ura minila in da sem dal to, kar sem mogel dati.”
Preberite še:
Papež Frančišek: Tišina nam pomaga, da se odpremo Gospodu
Ali mu je bilo svojo odločitev težko sporočiti svetu?
Vedel je, da to preprosto mora storiti. Gotovost pa ni izhajala iz nekakšnega mističnega doživetja, čeprav so se pojavljala tudi taka ugibanja. Svojo odločitev je pretehtal v pogovoru z Gospodom, kjer je poskušal biti kar najbolj iskren in odprt.
“Za javnost je bil seveda nov in mogočen korak, kakor smo videli. Jaz pa sem se s tem že ves čas notranje bojeval; notranji boj sem po svoje že zdržal. Zato to zame ni bil dan posebnega trpljenja.”
Preberite še:
Kako pripraviti najljubšo sladico papeža Janeza Pavla II.
Ali je na njegovo odločitev vplivala afera Vatileaks?
Zaslužni papež to odločno zanika.
“Človek ne sme odstopiti, kadar stvari niso v redu, ampak kadar so urejene. Odstopil sem lahko, ker se je v tem položaju spet naselil mir. Nikakor ni šlo za umik pod pritiskom ali za beg, ker stvari ne bi mogel več obvladati.”
Ali mu je žal, da se je tako odločil?
“Ne! Ne, ne. Vsak dan vidim, da je bilo prav.”
Članek je bil najprej objavljen v poljski izdaji Aleteie. Prevedel in priredil ga je Rok Pogačnik.
