Aleteia

Kako smo z otroki začeli brati Sveto pismo

BIBLE
Deli

Bog nagovarja tudi prek šestletnice: katere odlike prinaša branje Božje besede

Moje  prvo Sveto pismo je bilo tisto v imenitni rdeči barvi, ki smo ga prejeli za prvo sveto obhajilo, s slikami v slogu bibličnih filmskih spektaklov iz 50. let preteklega stoletja. Lahko bi rekel, da so bila to vstopna vrata, skozi katera sem stopil in postal tudi sam del te zgodbe.

Nato so prišle k nam svetopisemske zgodbe v stripih, začelo se je z Abrahamom in preostalimi očaki. Nestrpno sem čakal novo izdajo stripa. Prebiranje teh stripov mi je pomagalo tudi pri branju Božje besede pri sveti maši, saj sem zgodbo že poznal.

Priprave na prejem sv. birme so mi prikazale svetopisemske junake v novi dimenziji, enako pa bi lahko rekel tudi za tedne duhovnosti v Stržišču ipd. Pravzaprav lahko vsakič ob isti zgodbi slišim kaj novega.

Namesto branja pravljic zgodbe o prednikih

Ko so začeli prihajati otroci, je branje pravljic za lahko noč postalo pomemben del naše večerne rutine. Ampak zgodilo se je, da so otroci doživljali strahove in se jokajoč zbujali sredi noči, češ da jih bo požrl zlobni volk. Spoznal sem, da so te pravljice preveč nasilne za nedolžno otroško dušo. Kaj zdaj? Odločil sem se, da bom otrokom pripovedoval anekdote naših prednikov.

BIBLE
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Verjamem namreč, da morajo otroci poznati svoje korenine … Začel sem z zgodbo o svojemu staremu atu Jožetu, vlakovodji, ki je v hudi zimi z vlakom za tri dni obtičal v visokem snegu. Otroci so poslušali z odprtimi usti. Naslednji večer so nestrpno pričakovali čas večerne družinske molitve in nove zgodbe.

Drevo brez korenin pade

Naše korenine niso le družinske in narodove, so tudi krščanske. O teh koreninah nam govori Knjiga knjig. Zato v njej ne morejo biti zbrane neke tretjerazredne zgodbe, pač pa je v njej Zgodba vseh zgodb – VESELA NOVICA!

Ko je družinskih zgodb zmanjkalo, sem začel otrokom pripovedovati svetopisemske zgodbe. Božična zgodba se je ponujala kar sama od sebe, saj smo pričakovali četrtega otroka.

Ko smo bili v fazi dinozavrov, je bila na vrsti zgodba o stvarjenju. Otroci so začutili, kaj pomeni, da je pri Bogu en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan (prim. 2Pt 3,8). Tako ob večerih od tedaj otrokom odstiram zgodbe svetopisemskih junakov, moja žena pa ima takrat nekaj trenutkov časa zase …

Iz pripovedovanja v branje Božje besede

V adventu pred dvema letoma sva z ženo začutila, da je čas za “višjo stopnjo” in ob jutranji molitvi smo začeli prebirati dnevno Božjo besedo. To je trenutek, ko se  zberemo skupaj in se uglasimo za dan, ki je pred nami. Včasih so na sporedu težji odlomki, ko se nama zdi, da otroci ne bodo kaj dosti razumeli.

BIBLE
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Pa vendar presenečeno ugotavljava – ponavadi v čisto drugih, vsakdanjih situacijah – da se dnevno branje Svetega pisma vseeno dotakne njihovih src in da jim marsikateri stavek ostane v spominu. Tako vedno znova dobivava potrditev, da Božja beseda pušča v nas sledi. Odkar zjutraj preberemo evangelij, tudi opažava, koliko bolj zbrano otroci sledijo branju Božje besede pri maši in tako od maše in pridige dobijo bistveno več, ker so odlomek slišali že pri jutranji molitvi.

“Ati, zakaj ne beremo iz tiste rdeče knjige?”

Odlomke smo dolgo brali s spletne strani, na telefonu. Nedolgo nazaj pa so otroci sami dali pobudo, naj namesto prebiranja svetopisemskega odlomka s telefona raje vzameva v roke pravo knjigo. Z ženo sva se samo spogledala in se nasmehnila. Ja, Bog nama govori tudi po šestletnici …

Vir: Družina in Življenje, diz.si

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Matej Bec
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več