Aleteia

Rekli so ji, da zaradi raka ne bo več mogla imeti otrok. Zdaj jih ima pet

HELENA ROZMAN
OSEBNI ARHIV
Deli

Ganljiva zgodba mamice, ki je pričakuje petega otroka, čeprav so ji zdravniki dejali, da je to zaradi hude bolezni, ki jo je prebolela, nemogoče

Helena Rozman je aktivna, polna življenja, odločna in zelo prizemljena mamica. Po izobrazbi je profesorica slovenščine in sociologije, na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja pa je polovično zaposlena in poučuje ples in praktikum. V teh dneh pričakuje rojstvo petega otroka.

Pred dvema letoma in pol je zbolela za rakom na dojki. Od takrat naprej še bolj živo pričuje za Boga in je s svojim ozdravljenjem, predvsem pa odnosom do bolezni, družine, materinstva lahko vsem velik zgled.

Hčerka je

Nekaj dni po intervjuju je Helena povila deklico. Čestitke!

Kakšni občutki so vas prevevali, ko ste nekaj mesecev po rojstvu četrtega otroka izvedeli, da ste zboleli za rakom?
Najmlajši sin je bil star pet mesecev, ko sem v dojki zatipala bulico. Šla sem na pregled, kjer so mi rekli, da je verjetno vozliček od dojenja, naj masiram in bo izginilo. Ker pa je bulica ostala, sem se le vrnila k zdravniku. Poslali so me na punkcijo in kar kmalu sem izvedela, da imam raka dojke.

Moj prvi odziv je bil šok, podobno kot če bi se kdo ponesrečil ali umrl. Vedela sem, da lahko tudi umrem. Zanimivo pa je, da sem takoj pomislila tudi na to, da zdaj pa ne bom mogla več dojiti. Trajalo je nekaj noči, ki jih je sin prejokal (ob njem je bil mož), preden je sprejel, da bo od zdaj naprej mleko pil po steklenički.

Kako ste si osmislili bolezen, bolečine, strah, trpljenje?
Zdi se mi, da sem kar dobro sprejela vse skupaj. Rekla sem: “Jezus, v tem sva skupaj. Sprejela bom Božjo voljo. Želim si ozdraveti, a če je v Božjem načrtu, da moje telo propade in umre, bom sprejela tudi to.” V glavi sem nekako imela dve poti. Prva je bila ta, da sem se vsekakor zavedala, da je možno, da zaradi raka umrem. Poznam kar nekaj primerov mamic, mlajših od mene, ki so zaradi raka žal umrle – in sem se kar nekajkrat razjokala ob njihovih zgodbah.

Druga pot pa je bila, da bom zelo delala na tem, da ozdravim. Najprej seveda z zdravljenjem, operacijo, kemoterapijo, obsevanjem, alternativnim zdravljenjem. Pa tudi v mislih in z molitvijo. Pisala in vodila sem dnevnik zdravljenja. Zapisane imam vse preglede, kemoterapije, kdaj so mi začeli izpadati lasje. Nekatere datume vem na pamet in se jih hvaležno spominjam s praznovanji.

Na vsaki kemoterapiji sem tudi želela, da me fotografirajo, da mi ostane spomin. In da bi otroci, če bi umrla, imeli zgodbo mojih zadnjih mesecev, da bi vedeli, kaj sem dala skozi, da sem se borila.

Zavedam pa se, da je moje telo šibko in umrljivo. Čeprav ni objektivnega razloga, zakaj sem zbolela – vedno sem zdravo živela, se ukvarjala s športom, plesala, celo tekla maraton, nimam previsoke telesne teže, ne kadim … Na začetku sem se mučila z vprašanjem: “Zakaj jaz?” Potem pa sem ugotovila, da ni celovitega odgovora. Na kemoterapiji sem videla tudi dva majhna otroka, ki si nista mogla sama nakopati bolezni.

In sem proti stigmatiziranju družbe, češ, za raka si si sam kriv. Nekateri pač zbolimo, drugi ne.

HELENA ROZMAN
OSEBNI ARHIV

Bolezen je zaradi svoje narave prizadela tudi vašo zunanjost in to za žensko na zelo občutljivih mestih: dojke, lasje … Kaj ste ob tem doživljali?

Moja osnovna misel je bila ta, da hočem živeti. Pa tudi če bi to pomenilo, da bi bilo moje telo videti drugačno ali da bi imela kakšen del telesa manj. Samo da bi (pre)živela. Tako da me operacija dojke (izrezali so mi samo tumor, ne odstranili cele dojke) ni prizadela. Če bi morala odstraniti obe dojki v celoti, bi zagotovo želela nositi protezo ali vsadke, nekaj skratka, pod majico. Ampak se mi zdi, da bolj zaradi okolice kot zaradi sebe.

Izguba las me je malce bolj prizadela. Morda zato, ker sem rada urejena. Pa moji lasje, ki so naravno bakrene barve, so nekako moj zaščitni znak. Tako da sem na začetku upala, da morda pa meni ne bodo izpadli. No, seveda so mi, tako kot so mi napovedali tudi vsi zdravniki. Zato sem se kar odločila in prosila prijateljico, da me po prvi kemoterapiji pobrije.

Vsak me je ob obisku lahko videl brez las, s tem nisem imela problemov. Okolica, na ulici recimo, pa te zelo čudno gleda, če si mlada ženska in brez las. Je pa res, da bi sprejela tudi to, da bi morala vse življenje recimo nositi lasuljo, če bi bilo treba, samo da bi živela.

Kako sta z možem predelala vse, kar diagnoza rak prinese s sabo?
Z možem sva predelala kar precej tematik, veliko je bilo pogovorov. Sama sem do svoje bolezni imela tak pristop, da svoji družini nisem želela ničesar skrivati. Vsi so vedeli, da sem zbolela za rakom, in kaj to pomeni. O njej sem govorila iskreno, odprto. Z možem sva se seveda pogovorila marsikaj, to so za zakonca (še posebej moškega) kar težke teme. Kaj, če umrem, kakšen pogreb si želim in podobno.

Najprej mu je bilo zelo težko in se je hotel kakšnemu pogovoru izogniti. Enako sem mu tudi povedala, da bi si želela, da si po moji morebitni smrti najde drugo ženo. Da bi želela, da imajo otroci žensko v hiši, ker menim, da potrebujejo moški in ženski lik pri vzgoji, rasti.  Ko sva vse to predelala, sem bila bolj mirna, čutila sem, da si ne delam novih skrbi in da sem se res lahko osredotočila na zdravljenje, polno življenje in ozdravitev.

HELENA ROZMAN
OSEBNI ARHIV

Ali vam je bilo hudo, ko ste morali svojim otrokom povedati, da ste hudo bolni in da lahko tudi umrete? Kako so to sprejeli?
Zelo dobro so sprejeli. Posedla sva jih na kavč in mož jim je začel razlagati, da je mami zelo zbolela in da ima bolezen, ki se imenuje rak. Potem sva jim na njim primeren način in z realnimi besedami pojasnila, kaj to pomeni, da se bom zdravila … Bili so namreč še zelo majhni in noben od njih ni vedel, kaj to pomeni, če ima nekdo raka.

Povedala sva jim tudi, da lahko umrem, ampak da bomo naredili vse, kar je v naši moči, da ne bom umrla. Skupaj smo molili in ves čas zdravljenja veliko prosili Jezusa, da ne bi umrla.

Zelo me je ganila najstarejša hčerka, ki je bila takrat stara šest let in pol, ko se je odzvala in mi povedala citat iz Svetega pisma: “Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem, na svojo razumnost pa se ne zanašaj. Na vseh svojih poteh ga spoznavaj in on bo uravnaval tvoje steze,” (Prg 3, 5-6). Pomislila sem, da je običajno moja naloga, da tolažim svoje otroke, no, tokrat je bilo obratno, moja hčerka je potolažila mene. Pravzaprav je bil prek nje Bog moj Tolažnik. V tistem trenutku ji je On to položil na ustnice.

Prav na Marijin praznik, 25. marca, imate datum poroda svojega petega otroka …
Že takoj na začetku zdravljenja so mi zelo jasno dali vedeti, da super, da imam že štiri otroke, ker otrok ne bom več mogla imeti. Statistika pravi, da le od tri do pet odstotkov bolnic z rakom po končanem zdravljenju še zanosi. Celice so preprosto preveč poškodovane.

A ko je bilo zdravljenje končano, sva se z možem vseeno odločila za odprtost. Prepustila sva Bogu, naj On reče dokončni ne ali pa naju še blagoslovi. Zelo sva si želela še kakšnega otroka in izražala te želje Očetu.

Sprejela bi, če bi bila Božja volja taka, da ne bi mogla več zanositi – saj se mi zdi, da je pri nosečnosti vedno tako, da mora na koncu Bog dati zeleno luč, brez tega ni nič. No, po devetih  mesecih sem izvedela, da sem zanosila in bila sem res presrečna. Zanimivo je, da sem se proti koncu zdravljenja kar nekako videla z dojenčkom. Videla sem se, kako pričujem o Bogu in svoji zgodbi, in to z dojenčkom v naročju.

Ne samo, da bom lahko povedala, da me je Božja milost ozdravila raka, da živim, ampak sem bila celo blagoslovljena še z enim otrokom. O tem čudežu sem želela pričevati. Moram pa povedati, da so zame vsi otroci čudež in v tem smislu ne bi želela, da imajo preostali štirje občutek, da so kaj manj posebni od tega, petega. Za vse sem enako hvaležna.

HELENA ROZMAN
OSEBNI ARHIV

Ali se pogosto zatekate k Mariji in na kakšen način čutite njeno prisotnost v svojem življenju, zakonu, družini?
Najprej želim povedati, da je Jezus tisti, ki je zame trpel, me odrešil in zaradi katerega bom imela večno življenje (Jn 3, 16). Marija pa mi je velik zgled, kako tudi v težki, neznani, boleči situaciji sprejeti Božjo voljo in se dati na razpolago. Zdi se mi, da lahko njen proces: zanositi, nositi, donositi in roditi (Božjega sina) razumemo tako, da mora vsak izmed nas v življenju sprejeti  situacije, ki nam niso všeč, sprejeti moramo tudi Jezusa, torej “zanositi”, nato “biti noseč”, nazadnje pa Jezusa “rojevati” v svet, Ga oznanjati, evangelizirati …

V tem smislu čutim Marijo, kako je stvari znala sprejeti in prepustiti. Pa tudi Jožef ji je bil pri tem v veliko oporo, čeprav je bil tudi on v enako težki situaciji. Zato občudujem tudi njega.

Kako lovite mejo med materinstvom in časom zase, da si napolnite baterije? Kje so izzivi velike družine?
Če imaš veliko otrok, te ljudje kar malo čudno gledajo in te poglede sem začutila, ko sem imela tri otroke. In potem se z vsakim dodatnim otrokom stopnjujejo. Peščica te občuduje, večinoma pa kot bi ljudje mislili, da je potem v družini kaotično. Najina izkušnja je obratna, včasih bi jih rada povabila za nekaj dni živet z nami, da se prepričajo (smeh).

V naši družini imamo urejeno tako, da imamo skupen čas in tihi čas. Ta se mi zdi za mamico nujen. Ko najstarejša prideta iz šole, skupaj pojemo kosilo in od 13. do 15. ure je čas, ko otroci delajo za šolo, se igrajo, berejo ali počivajo. Razumejo, da je to čas, ko moram imeti tudi jaz malo časa zase. Jaz takrat predahnem, kaj preberem, grem malo počivat, pogledam na internet in podobno.

Popoldne preživimo veliko časa skupaj. Zvečer ob 20. uri so otroci v postelji in tudi če še ne zaspijo takoj, vedo, da sprehajanja ni več. Razumejo, da je to čas, ki ga imava z možem zase, da se pogovoriva in sva sama. Dnevni red in rutina se mi zdita nujna za dobro in uspešno delovanje, sploh v veliki družini. Seveda si privoščimo tudi kaj spontanega. Ampak načeloma se mi zdi, da je lahko včasih spontanost, o kateri govorijo nekateri, izgovor za lenobo. Struktura daje varnost in prijetnost tako otrokom kot tudi staršem oziroma vsem odraslim.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.