Če morda niste vedeli, so nekateri svetniki sloveli po svojem smislu za humorFilip Neri, Frančišek Saleški in Terezija Avilska na primer niso sloveli le po svojem zglednem življenju, ampak tudi po tem, da so znali povedati odlično šalo ob primernem času. Tudi papeži so imeli smisel za humor (prav tako trenutni). Papež Janez XXIII. (1958‒1963) je na vprašanje časnikarja, koliko ljudi dela v Vatikanu, malce pomislil in odgovoril: “Približno polovica.”
V nadaljevanju pa vam predstavljamo še pet klasičnih katoliških šal. Morda katere izmed njih še niste slišali. Poskrbite za to, da se bodo ob njih nasmejali tudi vaši prijatelji!
1. Jezuit, dominikanec in frančiškan so se sprehajali vzdolž stare ceste in razpravljali o veličini svojih redov. Nenadoma se pred njimi prikaže Sveta družina: z Jezusom v jaslicah ter Marijo in Jožefom, ki molita nad njim. Frančiškan pade na obraz, ves prevzet ob pogledu na Boga, rojenega v takšni revščini. Dominikanec pade na kolena v občudovanju prečudovitega odseva Svete Trojice in Svete družine. Jezuit pa stopi do Jožefa, ga objame okoli ramen in reče: “Ali sta že kaj razmišljala, kam ga bosta poslala v šolo?”
Preberite še:
Tudi pri maši je mogoče jokati od smeha
2. Frančiškan in dominikanec sta razpravljala o tem, čigav red je veličastnejši. Po mesecih burnih razprav se odločita, da bosta, ko bosta umrla, za odgovor prosila Boga. Dolga leta zatem se srečata v nebesih in stopita do Božjega prestola, da bi razrešila stari spor. Bog se je nad njunim vprašanjem precej začudil in jima dejal, da bosta v nekaj dneh prejela pisni odgovor. Po temeljitem razmisleku jima je Bog poslal takšno pismo:
Draga sinova,
lepo vaju prosim, ne prepirajta se o tako postranskih zadevah. Oba reda sta v mojih očeh enako veličastna in dobra.
S spoštovanjem,
Bog, OP
3. Jezuit in frančiškan sta sedla k večerji, po njej pa so jima postregli še s pito. Na pladnju sta bila dva koščka pite, eden manjši in drugi večji. Jezuit je hitro segel po večjem kosu. Frančiškan se je uprl: “Sv. Frančišek nas je vedno učil, naj vzamemo manjši kos.” Jezuit mu odvrne: “In si ga tudi dobil.”
Preberite še:
Kaj dobimo, če damo dominikanca, jezuita in trapista na samotni otok?
4. Sveti Benedikt, Dominik, Ignacij in Frančišek so se prepirali, čigava karizma je najbolj prvobitna. Sveti Benedikt je dejal: “Že v rajskem vrtu sta obstajala zgolj delo in molitev, Ora et labora, torej smo prvi benediktinci.” Vskočil je Dominik: “O, čakaj malo. Da je bil raj lahko ustvarjen, je moral Bog najprej spregovoriti. Torej je bila prva Beseda. Dominikanci smo starejši.” Ignacij, precej prepričan o sebi, je dejal: “Toda še pred tem je bil kaos, Gospod je moral stvarstvo spraviti v red. Jasno je, da smo jezuiti prvi.” Frančišek se je hihitaje strinjal: “Prav imaš. Prvi je bil kaos!”
5. Jezuit, dominikanec in trapist so se znašli na samotnem otoku. Našli so čarobno svetilko in po krajši razpravi so jo malce podrgnili. In glej, iz svetilke se je prikazal duh in jim obljubil izpolnitev treh želja. Odločili so se, da bo najbolj pošteno, če vsak izreče eno željo. Jezuit si je zaželel, da bi predaval na najslavnejši univerzi na svetu in puf, že ga ni bilo! Dominikanec si je zaželel, da bi lahko pridigal v največji cerkvi na svetu in puf, tudi on je izginil! Trapist pa na to: “No, glej, moja želja pa je že izpolnjena!”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Kaj se zgodi, če se na dan smejemo 25 minut?
Preberite še:
Kako pripraviti najljubšo sladico papeža Janeza Pavla II.
