Če niste z mašo “skupaj gor rasli”, vas lahko prvi (ali pa drugi ali pa tretji …) obisk katoliškega bogoslužja precej zmede. V človeku vzbudi občutek, da “vsi poznajo nekakšno skrivnost, ki meni ni znana”.
Morda vam bo naslednjih nekaj odgovorov na nekatera pogosta vprašanja “novoprišlekov” v pomoč.
1. Čemu vse to sedenje, vstajanje in klečanje?
To imenujemo “katoliška aerobika”. Tako ohranjamo telesno pripravljenost. Šala!
Vsaka drža med bogoslužjem ima svojo funkcijo in namen. Ko sedimo, zbrano poslušamo, smo pozorni na Božjo besedo, nagovor duhovnika in nekatere molitve. Stojimo iz dveh razlogov: da prisluhnemo evangeliju (med berili sedimo) in tako izražamo svojo navzočnost v Kristusu. Evangelij je Božja beseda, ki nas nagovarja v tem trenutku. Poslušamo zgodbe o Jezusu in besede, ki jih je izgovarjal, in stojimo zato, da jih počastimo.
Včasih stojimo zato, da izrazimo našo edinost v molitvi (na primer pri izpovedi vere) kot Kristusovo telo, stojimo skupaj kot občestvo, ki se pripravlja na sprejem Kristusovega telesa v evharistiji. Klečanje je znamenje pokore. Priznavamo svojo grešnost in potrebo po Božjem odpuščanju, zato v Njegovi navzočnosti klečimo in prosimo odpuščanja.
Preberite še:
5 razlogov, zakaj ostati pri maši do konca
2. Kaj je tisto mahanje z rokami pred obrazom, ki ga vsi ljudje počnejo pred branjem evangelija?
To je eno od mojih najljubših vprašanj, še posebej zato, ker ljudem, ki se želijo spreobrniti, vedno naročim, naj ga zastavijo svojim katoliškim znancem, pa ti skoraj nikoli ne poznajo odgovora nanj. Pred branjem evangelija, ko občestvo skupaj stoji in posluša, naredimo znamenje križa (običajno s palcem) na čelo, usta in srce, s čimer ponazorimo svojo prošnjo Bogu, naj evangelij za vedno ohrani v naših mislih, na naših ustnicah in v naših srcih.
Če evangelij ohranimo na teh treh mestih, bodo vse naše misli, besede in želje usklajene z Jezusom. Gre za telesni opomnik, da evangeliju ne le prisluhnemo, ampak ga moramo vsak dan tudi živeti. Številni katoličani tega ne vedo in se pred obrazom le nerodno zapletejo s prsti.
Preberite še:
11 priporočil, ko gremo z majhnimi otroki k maši
3. Kako to, da vsi vsaj na prvi pogled vedo, kaj se dogaja in kaj lahko pričakujejo?
To je ena od najboljših stvari pri katoliški maši. Tako kot jo obhajamo v Sloveniji, jo obhajajo tudi drugod po Evropi, pa v Ameriki, Aziji in kjer koli po svetu. In precej podobno, kot jo obhajamo danes, so jo obhajali tudi kristjani v 1. stoletju. To je dolga doba, da človek neko stvar dodobra spozna.
Od molitev, ki jih izrekamo, do branja Božje besede, naše drže in odgovorov, pri katerih sodelujemo – vse je vnaprej jasno; vse gre po natanko določenem obrazcu v vsakem jeziku. To je čudovito, kajti če vam je potek maše znan, se lahko povsem potopite v obred, se znebite vsega, kar vas je težilo, preden ste prišli v cerkev, in pustite, da se sveta maša “dogaja”.
4. Kaj je tisti piškot, ki ga vsi prejemate?
Izvir in vrhunec vsega, kar počnemo kot katoličani, je evharistija, torej zakrament svetega obhajila. Jezus v Janezovem evangeliju pravi: “Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.” (Jn 6, 51) To razumemo precej dobesedno. Med zadnjo večerjo je Jezus vzel kruh in vino, ju blagoslovil in rekel: “To je moje telo”, “To je moja kri” in “To delajte v moj spomin”. (Lk 22) Tudi to razumemo precej dobesedno.
Med mašo se spominjamo Jezusove žrtve za nas na križu. Žrtvoval se je enkrat za vselej, vendar nam je naročil, naj tudi sami sodelujemo pri tem.
Preberite še:
11 nasvetov za bolj doživeto mašo
5. Zakaj katoličani začnejo svoje molitve z znamenjem križa?
Ta praksa je še posebej neprijetna in izziv za protestante, kadar se nam pridružijo pri slavljenju (ali pa prestopijo v Katoliško cerkev). Dva razloga sta, da katoličani molitev začenjamo z znamenjem križa: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Najprej s tem kličemo Sveto Trojico. Ko molimo, ne pozabimo, da četudi naslavljamo en sam del Trojice (kadar na primer izrecno molimo k Jezusu), vedno v molitev vključujemo “celega Boga”. Vse tri Božje osebe so vedno prisotne in vse tri so en sam Bog.
Drugi del znamenja je gesta, ki jo po telesu naredimo z roko. Tudi s tem se spominjamo, da v molitvi nagovarjamo Troedinega Boga, k Njemu pa prihajamo v ponižnosti; razumemo, da smo odrešeni le z žrtvijo, ki jo je Jezus za nas daroval na križu.
Preberite še:
“Naučite otroke, da se bodo znali pokrižati”
6. Zakaj ljudje ob prihodu v cerkev svoje prste pomočijo v vodo?
Voda, ki je navadno v kropilnikih, pritrjenih na steno ali steber ob vhodu v cerkev, je blagoslovljena voda. Ko vstopimo v cerkev, vanjo potopimo prste in naredimo znamenje križa, s čimer obudimo spomin na svoj krst. Prek krsta vstopamo v Cerkev (kot kristjani) in prek krsta postanemo Božji otroci. Prejmemo Njegov klic k spreobrnjenju. Obhajanje svete maše začnemo s tem znamenjem in sami sebe spomnimo, da smo Božji otroci, v Božji hiši.
7. Zakaj ljudje pokleknejo na eno koleno, preden sedejo v klop?
Še eno od tistih vprašanj, na katera številni katoličani ne poznajo odgovora. Ko vstopimo v cerkev, se najprej spomnimo svojega krsta (z znamenjem križa), nato pa se spomnimo, zakaj smo sploh prišli – zaradi Jezusove navzočnosti v evharistiji. V cerkvi je prostor, ki mora biti na posebnem mestu in je običajno narejen vsaj iz poldrage kovine – imenuje se tabernakelj. Tam so shranjene že prej posvečene hostije.
Ker verujemo, da je Jezus v evharistiji resnično navzoč, pokleknemo na eno koleno v smeri tabernaklja – priklonimo se Jezusu. To je naš odziv na Njegovo navzočnost in je vedno enak v navzočnosti kralja – v znamenje spoštovanja in časti se mu priklonimo.
Preberite še:
Če ješ smeti, telo postaja smetišče. In če s smetmi hraniš dušo?
8. Zakaj je v katoliških cerkvah vedno križ, na katerem je pribito Jezusovo telo?
Križ z Jezusovo podobo imenujemo razpelo. Katoličani ne častimo le križa, ampak to, kar je Jezus na križu storil. Res je, Jezus je vstal od mrtvih, nič več ne visi mrtev na križu, toda ne smemo pozabiti, da je bil križan. To je stvar, ki jo moramo vedno ohraniti v spominu.
Verujemo, da ima zaradi Jezusovega trpljenja tudi naše trpljenje svoj pomen. Ko se ozremo proti razpelu, nas to spomni, da Bog ve za naše trpljenje. Spomni nas tudi, da nismo sami v trpljenju, kakor tudi Jezus ni bil sam. In končno, Jezusovo trpljenje ne pomeni konca zgodbe, naše pa tudi ne. Bog nikoli ne dopusti, da bi bilo naše trpljenje zaman; in razpelo je naše znamenje, da je Bog z lastnim trpljenjem dokončno premagal greh in smrt.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Zakaj se nekdanji zvezdnik resničnostnega šova pri 36 letih da krstiti?
Preberite še:
Frančišek odgovarja: Zakaj krstiti otroke in ne čakati, da se sami odločijo za krst?
