Ali se prepoznate v katerem izmed teh opisov?Poznam veliko ljudi, ki so precej osupli zaradi načina, kako papež Frančišek vsem katoličanom, skupaj z duhovniki, redovniki, redovnicami in cerkvenimi dostojanstveniki, postavlja izzive v vsakdanjem življenju. Zdi se nepošteno, če te na videz ostre izzive primerjamo z nežnostjo, s kakršno prihaja naproti vsem, ki so se znašli na obrobju Katoliške cerkve.
Čeprav Frančiškove besede včasih razburijo tudi mene, pa razumem, zakaj se je odločil za takšen način govora. Osrednja tema njegovega pontifikata je evangelizacija in Frančišku je bila ta položena v zibelko. Podobno kot Jezus tudi on zelo dobro ve, kako se lotiti zadeve. ”Naši” ljudje, tisti, ki bi jim moralo biti vse jasno, so vedno deležni na videz ostrejše Jezusove kritike, z drugimi pa ravna občutno prijazneje. Gre za razliko med tem, kako oče ravna z odtujenim otrokom in kako ravna z otrokom, ki ve, da bi moral upoštevati očetov nasvet.
Preberite še:
8 vprašanj o katoliškem bogoslužju, ki zanimajo nekatoličane
Kaj je protistrup?
Papež Frančišek na vse to opozarja predvsem zato, ker mu je mar za naše duše. Ne želi si, da bi bila Cerkev polna “pobeljenih grobov”, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni ”mrtvaških kosti” (Mt 23,27). Poleg tega pa se zaveda, da sta med najmočnejšimi protistrupi za ljudi, ki so zapustili Cerkev, spreobrnjenje in svetost vernikov v cerkvenih klopeh.
Kot nekdanja ateistka lahko povem, da je Bog uporabil že veliko svetih oseb, da bi me privedel nazaj v Cerkev. Nasprotno pa je hudič uporabil ljudi z “zastrupljeno vero”, da bi me od Cerkve odvrnil. In včasih je šlo za iste ljudi. Naše sposobnosti za evangelizacijo niso vrhunske, kajti vsi smo grešniki in v vseh nas so sledi zastrupljene vere. Če nas hudič že ne more spraviti iz Cerkve, si po svojih najboljših močeh prizadeva, da bi vsaj zastrupil naše versko življenje.
Preberite še:
Krava bolje razloži katoliške redove kot večina učbenikov
Tule je nekaj znamenj strupene vere, ki jih opažam (in naj pojasnim: ne želim izpostavljati posameznikov, ampak vse skupaj, tudi samo sebe, spodbuditi k izpraševanju vesti).
- Neveseli katoličan: Ali se o verskih vprašanjih ne zmorete smejati skupaj z drugimi ali pa preprosto pozabiti na vse skupaj? Je vaša vera nadležna, drobnjakarska in malenkostna, ne pa velikodušna, radostna in odprta? Vprašajte se, kako komentirate in se odzivate na verske teme na družbenih omrežjih. Ali so vaši komentarji večinoma kritični, z grenkim prizvokom? Igrate vlogo ”katoliškega policista”, ne vloge “katoliškega evangelizatorja”? Ali na družbenih omrežjih sledite ljudem, ki so evangelizatorji ali policisti? Vera, ki ni prežeta z radostjo in mirom Svetega Duha, nikogar ne bo pritegnila h Kristusovi luči.
- Politični katoličan: Ali s težavo govorite o veri, ne da bi ob tem omenjali tudi politiko? Zdi se mi, da to mlade resnično odganja od Cerkve. Ljudje, ki so obsedeni s politiko, politične osebnosti predstavljajo kot nečloveške ideološke nasprotnike, ki uničujejo duhovno življenje samih sebe in vseh, ki jih obkrožajo. Politika je pomembna, ko pa jo izenačimo z verskimi vprašanji ali pa se zaradi nje vedemo povsem nekrščansko, stvari postanejo precej neuravnotežene.
- Farizejski katoličan: Ali vera za vas pomeni dolžnost, nalogo, ne pa notranjega spreobrnjenja? Ali takrat, ko govorite o veri, bolj izpostavljate “zunanje” stvari, ne pa toliko spreobrnjenja in molitve? To sicer ni nujno zastrupljanje, lahko pa zelo hitro postane strupeno. Kadar molitev in odnos nista središče vašega verskega življenja, si bo hudič prizadeval, da se boste osredinjali na zunanje stvari. To kmalu privede do napuha, začnemo soditi druge, naš odnos do Boga in ljudi pa se znajde pred oviro.
- Katoličani tipa ”Mi proti njim”: Ali se zmorete pogovarjati o veri, ne da bi uporabili izraza “levičarji” ali “desničarji” ali pa katere koli druge oznake, ki jo uporabljamo, če želimo omalovaževati vse tiste, ki se nam ne zdijo primerni za katoličane? Pogosto govorite o ljudeh ali skupinah, ki jih imate za svoje ideološke sovražnike? Če je naše versko življenje osredinjeno na ljudi, ki to počnejo narobe, potem smo mi tisti, ki počnemo nekaj napačnega. Če smo v verskih krogih vedno kritični in sovražni, to gotovo ne prihaja od Svetega Duha. Edinost je znamenje nečesa večjega, nadnaravnega. Če živimo v duhu edinosti (ter govorimo o resnici in ljubezni), bodo ljudje laže verjeli v Boga, ker bomo tako drugačni od sveta (Jn 17, 20-21).
- [Vstavite svoj pridevnik] katoličani: Ali več časa posvetite določenemu verskemu vprašanju kakor svojemu odnosu z Jezusom? Bog pričakuje, da si bomo na različnih področjih prizadevali za pravičnost. Ne prosi pa nas, naj katero koli vprašanje o ljubezni, resnici ali pravičnosti, ne glede na to, kako pomembno je, postane središče našega življenja. Nič ne bi smelo biti bolj središčno od našega odnosa z Bogom. Ali to drži za naše življenje, je razvidno iz tega, kako goreči smo do stvari, ki nam jih Bog polaga v srce, ter iz tega, kako ravnamo z bližnjimi ne glede na to, kdo so.
Ali se prepoznate v katerem izmed teh opisov?
Za trenutek se ustavite in prosite Boga, naj vam pri tem pomaga. O tem se naslednjič pogovorite s svojim spovednikom. Za nasvet prosite zaupnega prijatelja. In ne nazadnje, zaupajte, da v vas deluje Bog kot v vsakem izmed nas, pomaga nam prečiščevati našo vero, da bi mu postali bolj podobni.
Le pri Bogu moramo ostati in On bo opravil večino dela!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Ko nekdanji predsednik vlade pri 92 letih postane katoličan
Preberite še:
Zakaj se nekdanji zvezdnik resničnostnega šova pri 36 letih da krstiti?
Preberite še:
V čem smo katoličani edinstveni na svetu?
