Nove oblike zasvojenosti so prav tako nevarneV marsikateri družini prevladuje miselnost, da je boljše in predvsem bolj varno, da otroka prepustimo računalniku, kot da zaide na kriva pota ulice. Namen je sicer dober, a rezultat je lahko enako poguben, kot če bi se otrok začel drogirati.
Pred računalnikom otrok namreč ni “pospravljen na varno”, marveč je izpostavljen nevarnostim. Zasvojenost z internetom in vsebinami, ki so na voljo, je ena izmed njih.
Preberite še:
Male skrivnosti velikih mojstrov “guglanja”
Nekemična odvisnost je podobna kemični
Seveda pa odrasli nismo izpostavljeni manjšim nevarnostim kot naši otroci. Res je sicer, da imamo precej bolj bogato šolo življenja, a od iger na srečo, pornografije, računalniških iger, elektronske pošte ali drugih oblik računalniške komunikacije (Facebook) lahko postanemo odvisni tudi mi.
To ni kemična odvisnost, da bi telo hlepelo po kemični substanci, po običajni drogi, vendar v možganih sproža enake procese, kar pomeni, da je taka odvisnost stvarna in enako nevarna kot odvisnost od kemičnih substanc.
Pri nas se z nekemičnimi odvisnostmi veliko ukvarja psihoterapevt Miha Kramli iz Nove Gorice, ki je reden gost predavanj po osnovnih šolah, zelo aktiven pa je tudi v programu NE-ODVISEN.SI, ki s svojimi vsebinami in nastopi ljudi ozavešča o različnih pasteh zasvojenosti, kako si pomagati in o zdravem življenju. O njihovem delovanju si lahko preberete tukaj.
Preberite še:
Vprašanje, s katerim se ukvarjajo številni starši najstnikov
Znaki zasvojenosti
Če sumite, da je kdo od vaših bližnjih že padel v past zasvojenosti z novimi tehnologijami ali ste žrtev sami, nikar ne odlašajte z iskanjem pomoči. Čim prej se boste problema lotili, tem večja je možnost, da boste okrevali.
Eden izmed znakov, da se nekaj dogaja, je, da otrok začne opuščati stvari, ki so ga nekoč veselile, na primer poslušanje glasbe, branje, druženje z vrstniki, treninge, brcanje žoge. Zanemarjati začne tudi svoje dolžnosti, ki so vpeljane v hišni red družine. Zjutraj je zaradi tega, ker so njegove noči čedalje krajše, nespočit in razdražljiv. Otrok (ali odrasel človek), ki je postal odvisen od tehnologije, zanika, da preveč časa namenja spletnim dejavnostim, to dejstvo prikriva in se je pripravljen tudi zlagati.
Komunikacija s takšnim človekom je vedno bolj naporna, saj postaja vse bolj razdražljiv, zamenjuje pa tudi virtualni svet z resničnim. Vedno bolj se umika v svoj svet, se zaklepa v sobo, v šoli (ali pri delu doma) popušča, odtuji se od svojih vrstnikov.
Raje preprečujmo kot zdravimo
Po prepričanju mnogih strokovnjakov otroci pred koncem osnovne šole ne bi smeli računalnika uporabljati za igranje oziroma prosti čas, marveč samo za resno šolsko delo. Delo z računalnikom namreč ne zasvoji, ampak utrudi, kar je dobro. Računalnik mora biti torej pri hiši zaradi šolskega dela in ne zaradi tega, da se otrok zaposli, kadar mu je dolgčas, oziroma da ga starši “pospravimo”, kadar bi radi imeli pred njim mir. Računalnik mora biti na vidnem mestu v hiši in nikakor ne v otroških sobah.
Isto velja tudi za mobilne telefone, igralne konzole in televizijske aparate. Čas pred računalnikom, ki je namenjen sprostitvi in zabavi, moramo starši do otrokovega štirinajstega leta omejiti na trideset minut, pozneje pa na eno uro. Spodbujati ga moramo, da vsaj toliko časa, kot ga nameni računalniku (ali televiziji), nameni tudi drugim zdravim dejavnostim, denimo športu ali druženju z vrstniki.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Generacija Z ‒ poznate značilnosti mladih, rojenih med letoma 1995 in 2010?
Preberite še:
10 učinkovitih načinov, kako otroka zaščititi pred stresom
