Aleteia

Uporni pubertetnik s svojim vedenjem sporoča naslednje …

Yakobchuk Viacheslav | Shutterstock
Deli

Nasvet družinske terapevtke družinam z "uporniki"

Da je obdobje najstništva naporno tako za starše kot za otroke, ni nobena skrivnost. Vsi skupaj so na nek način ujetniki takšnih in drugačnih nihanj, glavni cilj, predvsem staršev, pa je najti ravnovesje.

Eno izmed glavnih vprašanj, ki se staršem v tem obdobju zastavlja, je: Kako se najstniku približati, kako z njim govoriti in kako krotiti njegovo uporno naravo. Na tem področju se starši pogosto počutijo nemočne in se sprašujejo, kaj delajo narobe.

Specialistka zakonske in družinske terapije Andreja Poljanec ob tem poudarja, da je pomembno, da se starši sprašujejo, kako začutiti otroka, kako ga nagovoriti, da jim bo zaupal in jim sledil. “Pri tem moramo seveda upoštevati vidik prepoznavanja svojih čustev ob otroku in neprenehoma razvijati vživljanje v otroka.”

Posebnost v vsakem otroku

“Vsak otrok s svojimi posebnostmi, željami, hrepenenji, talenti, potrebami, stiskami, boleznimi – z vso svojo polnostjo prinaša staršem možnost, da se ob njem sami prepoznajo. Da v določenem delu sebe začutijo na nov način, da prepoznajo barvo otrokove stiske, da se sebe zavedajo vedno bolj polno, razvijajo globljo senzitivnost in se ob vsakem otroku posebej razvijajo v drugačnih odtenkih. Vsak otrok namreč potrebuje nekoliko drugačen odziv, kot ga od istih staršev potrebuje njegov sorojenec.”

To je, kot pravi Poljančeva, odrešenjski vidik starševstva. Da vsakega otroka začutimo in prepoznamo v njegovi edinstvenosti, posebnosti in ga v njej sprejmemo.

Primer družine s tremi otroki

Odkar je drugi otrok v puberteti, se ves čas upira, jezika in nasprotuje staršem. Sicer ima polno energije in takrat, ko je po njegovo, je prijeten otrok. Zadnje leto njegovega uporništva pa je nevzdržno. Družina se na primer dogovori, kam bodo šli na izlet. Vsi se strinjajo, le on ne. Upira se in kritizira. Kaj storiti?

Družinska terapevtka odgovarja:

“Čutiti je, da ga moti rigidnost, pretirana struktura, v kateri ne vidi smisla, saj je sam znotraj nje pogosto spregledan.

Verjetno pogreša čustveno pestrost in živost, sproščenost, globino čustvene povezanosti med staršema ter neprenehoma teži k večji prožnosti. Brez omenjenih pogojev ima občutek, da je neopažen v svojih potrebah, idejah, željah, seveda pa tudi v svojih čustvih in občutkih. Tak dom je zanj preveč dolgočasen oz. čustveno prereven. Drža, ki sta jo starša zaradi lastne nemoči, negotovosti in strahov pred razpadom družine razvila do njega – češ da je on za družino prezahteven in razdirajoč, je za vse obremenjujoča, krivična in žalostna.

Fant je obdarovan s čustveno zagnanostjo in intenzivnostjo. Ta mu predstavlja pomemben vidik življenja in se ji nikakor ne želi oz. ne zmore odpovedati, čeprav za to tvega nehvaležno označbo, da je uporniški, nehvaležen, prezahteven. On bi rad začutil, da družini pripada tak, kot je, da ga starši prepoznajo v njegovih potrebah in talentih, da so z njim v čustvenem stiku in da zmorejo sočutje ter da ni on tisti, ki mora skrbeti, da se bo družina počutila dobro. Teh občutkov in motečih pričakovanj seveda pri tej starosti še ne zna niti zavestno prepoznati, še manj pa primerno ubesediti.

Vsekakor pa ga pehajo v smer prilagajanja, ko bo počasi izgubljal svojo živost, ali pa v uporniško odtujevanje, zaradi katerega bo tvegal, da bo pravico v življenju iskal drugje, v drugih odnosih. V obeh primerih bo bolečina spregledanosti ostala v njem in čakala na trenutek ali čas, da bo zrcaljena v solzah ljubečih oči, ki bodo zmogle videti globlje od uporništva, globlje od strukture družine in globlje od svojih odraslih potreb.”

 

Prispevek je bil kot odgovor na vprašanje bralke najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina. 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.