Aleteia

Kako človeka prestaviti iz želodca nazaj v srce

WOMAN THINKING
SHUTTERSTOCK
Deli

"Vsak človek ima kakšno področje, pri katerem je priklenjen kot z verigo, nekaj, kar ti preprečuje, da bi svobodno živel"

Sonja Pungertnik, ki je bila izbrana za Slovenko leta za leto 2014, je svojo slepoto sprejela kot poslanstvo.

Kot defektologinja je delala in sodelovala pri rehabilitaciji oslepelih v poznejšem obdobju, pripravljala je delavnice za slepe in slabovidne otroke ter mladostnike. Je tudi radijska voditeljica. Na Radiu Ognjišče že 20 let vodi oddajo Luč v temi. Od leta 2007 je zaposlena v Ignacijevem domu duhovnosti v Ljubljani, kjer s patrom Ivanom Platovnjakom vodi šolo odpuščanja in si prizadeva biti priča usmiljenja pri vsem, kar živi in dela, tudi kot mama in žena.

SONJA PUNGERTNIK
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Kaj vam prihaja v ospredje ob besedi odpuščanje?
Odpustiti pomeni dobesedno pustiti nekaj za sabo. Ne-odpušča­nje so verige, ki te vlečejo v preteklost in ne pustijo, da bi zaživel­ svobodno, odpuščanje pa te osvobodi vezi bolečega spomina, ranjenega odnosa, strahov, zamer, ki nas utesnjujejo. Vsak človek ima kakšno področje, pri katerem je priklenjen kot z verigo, nekaj, kar ti preprečuje, da bi svobodno živel.

***

Ali imate tudi osebno izkušnjo odpuščanja?
Seveda. Konkretno npr. sošolcu, ki mi je zagrenil del otroštva. Ko sem se spraševala, zakaj sem invalid in ne vidim, sva imela na tem področju z Bogom precej dela. V najstniških letih sem menila, da bi zdravniki vendar lahko kaj naredili, da se to ne bi zgodilo, morala sem jim odpustiti. Doživela sem krivico od delodajalca, na katero danes ne gledam več z bolečino, ampak gre za ozdravljen spomin. Odpuščanje je del vsakdanjega življenja. Tudi mojega.

***

O odpuščanju govorimo v odnosu do drugih, do sebe, do Boga, na odpuščanje umr­lim pa niti ne pomislimo. 
Milost odpuščanja seveda lahko­ sega prek groba. Danes zelo poudarjajo zamere do staršev iz otroštva, ki so se nam nabrale v podzavesti. Te zamere nosimo v sebi pogosto žal tudi še potem, ko se starši že poslovijo od nas. Problemi z dedovanji, zamere, ker so imeli rajši enega od otrok … Te zamere nam pogosto služijo tudi kot opravičilo za lastna dejanja, ker nismo sposobni narediti koraka naprej.

Kaj pa odpuščanje sebi? Za­kaj je tako težko?
Odpuščanje sebi je tesno povezano z vprašanjem: Ali verjamem, da si zaslužim biti ljubljena? Si upam biti samo človek, ki je krhek, ranljiv in delam tudi napake? Ko ugotovim, da sem soudeležen v konfliktu, se lahko začnem kriviti tudi pred Bogom, misleč, da si ne zaslužim njegovega odpuščanja. Bog pa se sklanja k meni ravno, ko se zavem grešnosti in skesan pokleknem pred njim.

Jezus nikoli ni rekel, da je prišel zaradi nezmotljivih, srečnih ali pametnih, rekel pa je: “Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše” (Mt 15,24), na drugem mestu pa: “Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili” (Mt 11,28).

V odpuščanju do samega sebe je treba priti do spoznanja, da sem ljubljen božji otrok in me Bog sprejema z mojo grešnostjo ter želi, da se sprejemam takega, kot sem, z vsemi omejitvami.

SONJA PUNGERTNIK
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

***

Kako v šoli odpuščanja sledite programu?
Sledimo dvanajstim korakom v knjigi Kako odpustiti, ki smo jim dodali svojo vsebino in Božjo besedo, ki dopolnjuje psihološko razlago. Šola odpuščanja je program za duhovno in osebnostno rast, zato delamo na psihološkem in duhovnem področju.

Najprej se soočimo z občutki: jezo, žalostjo in željo po maščevanju, ki so neprijetna čustva, ne pa negativna, saj smo jih prav tako prejeli od Boga. Učimo se jih sprejemati in z njimi ravnati.­ Jeza sama po sebi ni slaba, ker mi nekaj sporoča. Pomembno pa je, kako z njo ravnam, da me ne potegne v vrtinec slabih misli in dejanj.

Pomembno je, da se soočim s svojo rano, občutki in izgubami. Če želim odpustiti, moram videti, kaj želim odpustiti, si rano priznati, jo ovrednotiti in tudi podeliti izgubo. Ko priznam še svoj del v nekem odnosu, poskušam na rano pogledati tudi s pozitivnega vidika. Preizkušnje v življenju nas krepijo in iz njih lahko izstopimo močnejši, če dovolimo, da nas preobrazijo. Preizkušnje so naše učiteljice življenja in velik dar je, če nam uspe, da smo zanje hvaležni.

Najprej sprejmemo sebe kot nepopolne, kako pa v odnosu do drugih?
Ko razumem sebe, laže razumem drugega. Sprejmem, da je tudi on samo ranljiv, da je bil v stiski, ko je nekaj naredil ali rekel, da je samo človek, grešen kot jaz, vreden božjega usmiljenja in končno vreden ljubezni. Tega človeka prestavim iz želodca nazaj v srce.

Odpuščanje je skupen projekt med človekom in Bogom. Je božji dar, ki zahteva sodelovanje človeka, ki naredi, kar je v njegovi moči, potem pa se v zaupanju izroči Bo­gu, zato se učimo odpirati Božji milosti. Če trdno držim volan živ­ljenja, ga Bog ne more obrniti, zato je pomemben del šole odpuščanja, da se učim biti pred Bogom kot glina in mu prepustim samega sebe.

Ko končate šolo odpuščanja, pa dejansko šele vstopite v proces odpuščanja.
Konkretni primeri odpuščanja se zgodijo že med šolo in jih je veli­ko, ne pa vedno. Nekateri šolo ponovijo, vsi pa, ki gredo skozi šolo odpuščanja, začnejo svoje odnose živeti drugače. Ni šola za nazaj, dejansko je šola za naprej.

***

SONJA PUNGERTNIK
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Odpuščanje in sprava sta si zelo blizu, pa vendar nista eno in isto.
Sprava res lahko sledi odpuščanju,­ ni pa nujno, ker sta za spravo pomembni obe strani. Če bi bila sprava del odpuščanja, potem ne bi mogli odpustiti mrtvim, s katerimi se na tem svetu ne moremo več spraviti, in tudi ne neznanim storilcem. Je pa odpuščanje nujen predpogoj za spravo, zato bi v slovenskem narodu najprej moralo priti do odpuščanja, šele nato bi lahko govorili o spravi.

Druga pomembna zmota je enačenje odpuščanja in pravično­sti. Včasih nasedemo in zaradi lju­bega miru to pomešamo, npr. človek, ki me je zbil na cesti in sem zdaj invalid, mora zakonsko odslužiti kazen in ga ne moremo opravičiti. Vzamem mu dostojan­stvo, ko rečem: “Saj ni vedel, kaj je delal.” In ni prav, ko nekdo reče ob ločitvi: “Ne bom iskal pravice na sodišču,” samo zato da bi imeli mir in ne zahteva preživnine za otroke, s tem pa nekdanjemu zakoncu sporoča, da lahko dela še naprej tako.

Prav tako ni isto odpustiti in pozabiti, kar velikokrat zamenju­jemo. Narediti križ čez rano ne pomeni kar pozabiti, ampak po­meni v rano povabiti Jezusa s križem. Zdravilna moč Jezusove ljubezni rano zaceli. Morda se bo bolečina še kdaj oglasila, ne pa s tako jakostjo, ker smo se odprli usmiljenju. Rana bo ozdravljena, ne pa pozabljena.

Odpuščanje ni nekaj prisiljenega in lahko delamo veliko krivico nekomu, ko rečemo: “Bi pa že res lahko odpustil.” Nevarno je, da se začnemo obsojati, ker še ne moremo odpustiti, ali pa odpustimo in potem mislimo, da smo moralno višje kot nekdo, ki še ni. Če iz odpuščanja ne izideta oba kot zmagovalca, potem ni bilo pravega odpuščanja.

Pri odpuščanju pa ne ostane­mo samo pri čustvih. Bog nam je dal razum, da lahko naredimo korak prek. 
Odpuščanje se ne more začeti, če vanj zavestno ne vstopimo. Z razumom skušamo najti v rani nekaj pozitivnega in razumeti tistega, ki je žalil. Če zares želim obvladati svoja čustva, moram uporabiti razum in videti, kaj bom npr. naredil z jezo. Udeležence šole spodbujamo, da naredijo dnevni­ pregled, kot ga je predlagal Ignacij Lojolski, da zvečer skupaj z Bogom pregledajo prehojeni dan. Vedno znova smo povabljeni, da prepoznavamo tudi svoje napake­ in se iz njih učimo, obenem pa smo hvaležni za vse dobro, ki nam uspe.

***

Celoten intervju je bil leta 2016 objavljen v tedniku Družina.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.