Kako sem potovala od nesreče do sreče
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša. Hvala vam! 🙏
Če bi me pred nekaj tedni kdo vprašal, kaj potrebujem, da bi bila hvaležna (in posledično srečna), bi začela govoriti o potovanjih, želela bi si več časa za lenarjenje; kolo, da ne bi hodila peš; in enega dobrega fanta.
Brala sem, da so psihologi z univerze Harvard ugotovili, da je ključen korak do sreče hvaležnost. A kaj, ko smo ljudje nagnjeni k temu, da hočemo tisto, česar nimamo, in se včasih ne zmenimo za vse, kar imamo.
Potem pa se je zgodilo. Moj natrpan urnik, poln opravkov, ki bi me pripeljali naravnost tja, kjer sem srečo pričakovala, se je moral povsem prilagoditi poškodbi – zlomila sem si nogo.
Moja dnevna rutina, ki je bila osredotočena na pridobivanje treh ključnih statusov tega časa (postava, izobrazba in denar), se je morala ukloniti fizioterapiji. Če upoštevamo mojo takratno logiko, bi morala takrat torej trpeti hudo nesrečo. Priznam, bilo je in še vedno je težko, a nikakor ne morem reči, da nisem srečna.
Bogu sem hvaležna za to tragedijo, prav zares. Šele ko sem začutila svojo omejenost in nemoč, sem spoznala, koliko ljubeznivih ljudi me obdaja. Ko sem v bolečinah čakala na operacijo noge, sem bila hvaležna za naš zdravstveni sistem. Kako sem bila srečna, ko sem se po 14 dnevih z vozičkom odpeljala pred študentski dom. Ta dolgočasen park, od katerega sem želela pobegniti v tuje kraje, da bi lahko čutila hvaležnost za Božje stvarstvo, je bil zdaj moj novi vir sreče.
Hvaležnost začutimo, ko spoznamo, da nam Bog ni nič dolžan, da je vse le dar in nam ne pripada, kaj šele, da bi si z lastno močjo podredili življenje. Ko trpimo, se najmočneje zavedamo, kako smo nebogljeni, in v naši šibkosti se pokaže, kako čudovit in močen je naš Bog.
Članek je bil objavljen v rubriki Mladi val tednika Družina, št. 20.
