“Sovražim te!” na mamo kriči triletnik, ker v trgovini ni dobil avtomobilčka, ki si ga je zaželel. “Pa zakaj moram spet k maši?! Saj Boga ni, ker ne naredi nič, kar ga prosim!” pravi najstnica, ki jo je izdala prijateljica in ki ji je doma težko, ker je vzdušje nevzdržno in prepirom kar ni videti konca. “Briga te zame!” se na moža zadere žena, saj je iz službe spet prišel uro pozneje, kakor je obljubil Kaj imajo skupnega imajo našteti dogodki? To je jezik čustev.
Jeza – rani ali gradi?
Gre za jezik vojne, ki se lahko sprevrže v rušilno vihro in prinese velike izgube. Ko čustveni pritisk popusti in utihnejo glasovi, se vsak drži za svojo rano. Zmaga v takem boju je samo navidezna. Tisti, ki ima zadnjo besedo, se samo za nekaj trenutkov povzdigne nad drugega in se bo zmage veselil samo nekaj sekund. Kmalu kakor utež na prsi pade občutek krivde. Veter razpiha dim in prah se poleže, da se pokažejo razvaline – pokopano medsebojno zaupanje, uničeno upanje in občutek oddaljevanja od bližnje osebe.
Vseeno to ne bo članek o tem, da se je jeziti grdo in da je bolje, da sploh ne začnemo. Manj kot razumemo jezo, obžalovanje ali katero drugo težko čustvo in manj, kot jim damo prostora v našem notranjem dialogu, večje eksplozije se dogajajo, ko dogajanje uhaja izpod nadzora.
Preberite še:
Koristni nasveti za obvladovanje otroške muhavosti
Šifrirani podatki o čustvih
Thomas Gordon v svoji knjigi piše o konceptu šifriranja. Avtor čustvena sporočila, kot je na primer “Sovražim te!”, obravnava kot šifrirane podatke o čustvih, ki jih doživlja določena oseba.
Dialog z dobesedno vsebino takega izpada je brez smisla in pripelje samo do še večje napetosti in še hujšega prepira. Bolj kot poudarjamo razumske in etične predpostavke (“Do mame se ne smeš tako vesti!”, “To je greh!”, “Nehaj se jeziti!”), manj slišana še čuti druga oseba.
Podobno povzroča tudi lepljenje etiket (“Nisi priden!”, “Kdo bo zdržal s tabo?!”). S tem, ko se osredotočamo na obliko, damo osebi občutek, da nas njeno doživljanje ne zanima – in to v trenutku, ko ni v stanju, da bi zares razmišljala.
Preberite še:
Ne dopustite jezi, da uniči vašo družino
Poimenuj potrebe
Gordon predlaga preprosto zadevo – dešifriranje: poimenovanje čustev, ki se skrivajo za besedami in dejanji. “Vidim, da si zares žalosten in jezen, saj ti je bila igrača zelo všeč.” “Najbrž čutiš veliko razočaranje zaradi vseh teh težav; v takem trenutku človek pomisli, da ga je celo Bog zapustil.” “Najbrž čutiš, da te ne jemljem resno, kadar zamujam domov.”
Dešifriranje čustev druge osebe in vstop v dialog s temi čustvi, je navadno prelomnica celega pogovora. Priznanje pravice do doživljanja čustev je znak zrelosti ter spoštovanja in ljubezni do drugega človeka: spoštujem to, kar se dogaja v tebi. Pomembno mi je, kaj preživljaš in katera neizpolnjena potreba stoji za izbruhom jeze.
To ne pomeni, da drugemu sedaj vse dovolimo. Ne moremo otroku kupiti vsake igrače in najstnico rešiti vseh težav. Ko pa mu pomagamo, da poimenuje svoja čustva in jih sami opazimo, mu omogočimo, da lažje predela to, kar se je pojavilo v njem. Najpogosteje se nam bo bližnji, ki je začutil, da ga poslušamo in razumemo, prvi opravičil.
Pogosto odrasle osebe, ki so še posebej vzkipljive, kot otroci niso smele pokazati jeze. Zato se to pozneje v življenju lahko vrne v obliki atomske bombe.
Vredno je premisliti, kako jezo sprejemamo v našem domu. Ali ima drugi pravico do nezadovoljstva? Ko jezo dovolimo, se bomo lažje pogovorili, kako jo preživljati na način, ki ne bo ranil drugih. Pogovarjate se – ker jeza ni tabu.
Preberite še:
Kako človeka prestaviti iz želodca nazaj v srce
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Rok Pogačnik.
Preberite še:
Kaj je Jezus obljubil tistim, ki molijo to molitev
Preberite še:
6 nezdravih oblik odnosov med mamo in otrokom
