Aleteia

“Pozabljamo, da je življenje smiselno, ne glede na položaj, v katerem smo”

DARJA KALAMAR FRECE
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA
Deli

Kako v življenju najti smisel in moč za odločitve, ki prinašajo notranji mir in veselje

Darja Kalamar Frece je psihosocialna svetovalka smeri logoterapija v samostojni praksi. Prav zaradi tega si lahko vzame čas za branje knjig, ki so poleg dobre kave njena strast. Je polna optimizma, ker zna zajemati življenje s polno žlico v tistih drobnih radostih, ki jih prinaša vsak dan.

Znana je po tem, da pozorno posluša ljudi in je rada v samoti. Prepričana je, da bi bilo življenje za vse nas mnogo prijetnejše, če bi nam uspelo živeti tako, kakor nam priporoča Sveto pismo v Novi zavezi.

Pri zavodu ŽIV!M ozaveščate dekleta in žene o lepoti in čarobnosti novega življenja. Kaj vas je vodilo k temu?
Življenje ljubim že od malih nog. Govoriti o lepoti življenja je nekaj čudovitega, ker je tako tudi življenje samo. Opevajo ga filmi, pesmi, romani Tolstoja in Dostojevskega pa tudi drugi, kot denimo Zdravnik in duša, Kljub vsemu rečem življenju DA, Katarina, pav in jezuit, To noč sem jo videl … To ženstvenost in način, kako jo živim ter doživljam življenje, skušam predati vrstnicam in drugim ženskam. Prepoznavam, da je kakovost življenja odvisna od kakovosti odnosov. Če v življenju delaš tisto, kar želiš, kar se ujema s tvojimi sanjami in vestjo, potem kljub razširjenemu negativizmu in jamranju tudi življenje sprejemaš drugače. Tudi odpoveduješ se laže.

Vsako pomlad zacvetijo drevesa, kljub temu da preživijo zimo. Podobno je v življenju. To ne pomeni, da nikoli ne padem, ampak da se trudim, da se dvignem in grem naprej. Noben sadjar ne poseka jablane zaradi nekaj gnilih jabolk, ki zrastejo na njej poleg množice dobrih. Tako tudi v življenju pretehtajo dobre stvari, četudi so hudi trenutki.

Tudi strokovnost me oblikuje s pozitivno naravnanostjo do življenja. Vemo, da je Viktor Frankl, ki je v taborišču preživel najhujša ponižanja, od najbolj krute človeške ponižanosti in skoraj odvzema dostojanstva, napisal čudovite knjige, ki so povzdignile pol sveta. Poznam osebne zgodbe ljudi, ki so v življenju veliko pretrpeli, a vedno znova rečejo: “Ja, jutri bi rad vstal, naredil nov korak.” Dajejo mi nov zagon. Vsakič, ko se bodoči starši odločijo in sprejmejo novo življenje kljub neidealnim okoliščinam, je to zame nepopisno veselje. Pomembno je videti dragocenost v majhnih stvareh.

S kakšnimi ovirami se srečujete?
Ko stojim pred njimi, ne vem, zakaj mi jih je življenje postavilo; pozneje pa se izkaže, da je bila tista ovira zame dobra, da sem se lahko nekaj novega naučila. Če vem, zakaj nekaj delam, lahko premagam vsako oviro, saj zaupam v Boga, da mi bo pomagal. Seveda pa se večinoma stvari ne rešijo od danes na jutri.

Vera torej igra pomembno vlogo v vašem življenju, kajne? 
Vsekakor. Zgodbe o težkih življenjskih situacijah, s katerimi se srečujem, moram predelati. Seveda se o tem pogovarjam s svojimi stanovskimi kolegi, poleg tega pa se obračam na Boga, ga prosim in mu vse zaupam. Saj veste, Jezus najraje nosi težo naših bremen. Toda pri strokovnem delu nikomur ne vsiljujem svojega osebnega prepričanja, to bi bilo neetično. Če iz pogovora spoznam, da je ženska verna, se pa na to lahko oprem.

PREGNANT WOMAN
Olena Yakobchuk I Shutterstock

Kako pomagate ženskam, ki jim nosečnosti prekriža načrte, da vidijo onkraj trenutne stiske?
K vsaki ženski pristopam povsem individualno. Osredotočim se na njen življenjski položaj, skušam jo začutiti v njeni stiski. Sprejemam vse, kar mi govori. Zame je pomembno, da ženska čuti, da lahko zaupa in da je slišana. Prek pogovora mi odpira obzorja svojega življenja; ženska odkriva širši pogled na svoje razmere in tako se laže odloči, katero pot bo izbrala. Povabim jo tudi na odmik za nosečnice v stiski v Logarsko dolino, da lahko v lepem okolju in podpori svetovalcev v miru premisli svojo odločitev in posledice, ki jih bo prinesla. Sprejemam jo v polnosti ne glede na to, ali se odloči za prekinitev nosečnosti ali ne. To je njena osebna odločitev, za katero sama sprejema odgovornost. Nikogar pa ne obsojam.

Pogosto je odločitev za življenje odvisna tudi od tega, ali ima ženska podporo v partnerju oz. možu in širši družini ali ne. Ne gre tudi zanemariti mnenja družbe oz. vpliva strokovnjakov, ki npr. napovedo prizadetega otroka. Ko ženska zapre vrata ordinacije, je sama; pogosto v njej kljuje vprašanje: Kaj pa zdaj? Kako naprej? Kaj bi na njihovem mestu naredili vi?

O splavu najpogosteje razmišljajo ženske, ki so v težkem življenjskem položaju. Z njimi je potrebno sočustvovati; jih osebno spremljati s pogovori v času odločite za naslednji korak. Včasih je zanje dovolj, da jih samo poslušam, da iz mojega pogleda zaznajo, da jih v polnosti sprejemam. Veliko se jih odloči za življenje po takih pogovorih, ko si zares dovolijo biti same s seboj zunaj okolja, kjer so deležne vsakdanjih pritiskov.

Delate tudi v preventivi. Poučujete dekleta in ženske tudi o uravnavanju rojstev s pomočjo naravnih metod, o škodljivosti kontracepcije in psihičnih posledicah, ki jih splav pusti na ženski in njeni družini?
Na Zavod Živim se obračajo tako dekleta v najstniških kot tudi ženske v zrelih letih. V preventivnih programih jim želim osvetliti, kaj pomeni uporaba posamezne vrste kontracepcije za njihovo telo, za njihovo ženstvenost, kakšne so posledice tega, če iz dneva v dan vnašajo v telo nekaj kemičnega in spreminjajo to, kar je dano ženskam po vsem svetu. Z njimi sem prijazna, nežna, še posebej s tistimi, ki so neko metodo uporabljale dlje časa in so potem razočarane, ko želijo postati mamice, pa nikakor ne zanosijo.

Bistveno se mi zdi, da ženske zavzamejo svoje stališče, da vedo, da lahko živijo čudovito podarjajočo spolnost tudi brez uporabe kontracepcijskih sredstev, in se odločijo za uravnavanje rojstev po naravnih metodah. To pa od njih zahteva, da spremljajo dogajanje v svojem telesu čez cel mesec ter dobro poznajo obdobja plodnih in neplodnih dni. Gre za način življenja, ki ga morata zakonca skupaj izbrati. To zanju pomeni, da se morata pogovarjati o tem, kdaj bosta imela spolne odnose, če želita nosečnost odložiti.

Vemo pa, da se o tej temi premalo pogovarjamo, kljub dejstvu, da je spolnost nekaj najlepšega, kar nam je dano. Sodobne naravne metode so se znanstveno preverjeno izkazale za enako zanesljive kot najzanesljivejša kontracepcija tudi v praktični uporabi v vsakdanjem življenju.

DARJA KALAMAR FRECE
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Diplomirali ste s temo Vzgoja za smisel življenja v osnovnošolskem obdobju in magistrirali z nalogo Mladi in kriza smisla življenja. Tudi predavate o tem, da je življenje vedno smiselno. Iz tega sem razbrala, da vas privlači iskanje smisla življenja. Ste ga tudi sami iskali?
Ja, iščem in najdem ga vsak dan znova. Med študijem pa me je nad logoterapijo, ki v ospredje postavlja zdravljenje s smislom, navdušila mentorica. K spraševanju o tem, zakaj je življenje lepo, so me spodbudili različni ljudje, ki se jim je zdelo vse brez pomena. Zame pa je vsak zapravljen dan neponovljiv. Ne razumite me napak, včasih si ga lahko privoščimo, a če se tako dnevi prevesijo v zapravljena leta, se stvari zapletejo. Poglejte izraze na obrazih ljudi, ki stopajo po ulici. Priznam, da me prav povzdigne, če se mi nekdo nasmeje, pa četudi me je zamenjal za njemu znano osebo.

Statistika nam pove, da je odstotek samomorov med mladimi velik tako pri nas kot tudi v Evropi. Vzrok za to strokovnjaki med drugim pripisujejo brezvoljnosti in brezciljnosti mladih. Manjka jim življenjskega smisla; da bi vedeli, za kaj in za koga živeti. To namreč vpliva, ali se bomo nalog, ki jih vsak dan prinaša življenje, lotili z vnemo in odgovornostjo, ali jih bomo opravili površno, ali pa se jim bomo izognili. Vsak bi moral svoje življenje osmišljati z več majhnimi smisli. Če stavimo samo na en smisel, npr. na službo, bomo ob njeni izgubi lahko povsem obupali. Takih primerov je pri nas veliko.

Pozabljamo, da je življenje smiselno ne glede na položaj, v katerem smo. Tudi če trenutno nimamo službe, lahko ovrednotimo in osmislimo svoje življenje. V tem primeru lahko opravljamo družbeno koristno delo, ker pri nas res ne manjka dobrodelnih organizacij, kjer se bodo razveselili naše pomoči. S tem si povrnemo dostojanstvo in se zopet čutimo sposobne, koristne in vredne ter posledično še nekomu polepšamo življenje.

Pravijo, da znamo ceniti življenje šele takrat, ko se srečamo s smrtjo. Vi spremljate dekleta in ženske, ki imajo izkušnjo splava, in tiste, ki so v stiski zaradi nosečnosti. Kaj se vas je najgloblje dotaknilo pri delu z njimi?
Najbolj me navdahne pogum teh žensk; to, da si upajo na glas povedati oziroma napisati, kar so doživele. V naši kulturi že o smrti težko govorimo, kaj šele o smrti nerojenih otrok. A prav to je korak k ozdravitvi, k žalovanju, ki je pri vsaki ženski oziroma paru drugačno. Tudi očetje so povabljeni v proces žalovanja, k temu, da spregovorijo.

Pri spontanih splavih si ženske ponavadi ne pripišejo tako veliko krivdo kot pri umetnih. Iz njihovih izpovedi je razvidno, da se zavedajo, da je bilo to življenje. Doživljajo izgubo in se z njo zelo različno soočajo. Tiste, ki so verne, si velikokrat pomagajo s tem, da vpišejo otroka v krstno knjigo, darujejo mašo zanj, vpišejo ime otroka na majhne tablice na delu pokopališča, kjer je mogoče pokopati nerojene otroke, tam prižigajo svečke in molijo. Prepričana sem, da Bog usliši tudi molitve vseh tistih mam, ki se ne opredelijo kot verne, ampak se večkrat spomnijo na splavljenega otroka ter prosijo zanj.

 

Celoten intervju je bil objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.