Otroci so znani po tem, da se radi raztogotijo. Govorimo o res hudih vedenjskih izbruhih. To jim gre zelo dobro od rok, ker so se pripravljeni stvari stoodstotno predati. Nobenih težav nimajo z glasnim vpitjem sredi nakupovalnega središča ali med mašo, ravno ko je duhovnik sredi pridige. To najraje počnejo pred množico ljudi, da še povečajo zadrego staršev. Toda za to niso sami krivi; otroci so med razvojem možganov biološko naravnani k čustveni eksplozivnosti. Ne glede na to pa lahko marsikakšnega starša potisnejo čez rob.
Včasih se mi je zdelo, da sem glede tega precej nad svojimi otroki, pa ne v smislu, da ne zmorejo ali nočejo dozoreti in se naučiti nadzirati svojih čustev, ampak vedno sem menil, da sem se kot odrasel naučil nadzirati svoja. Oni imajo vedenjske izbruhe, jaz pa ne.
Potem pa sem malce razmislil o tem.
Pravzaprav precej pogosto izgubim živce. Nad svojimi otroki sem ves razburjen že večkrat povzdignil glas. Voznikom na cesti dostikrat zaželim kaj ne ravno prijaznega in nato tudi sam vozim bolj napadalno. Večkrat se mi poviša krvni tlak, kadar imam opravka s težavnimi ljudmi, in potem navzven izražam svojo jezo. Dopovedujem si, da so ti vedenjski vzorci nedolžna katarza in da vsakdo potrebuje priložnost, da tu in tam pohladi svojo jezo. Toda ali je takšno vedenje zdravo? Ali gre za obliko vedenjskega izbruha? Morda pa še nisem odrasel toliko, kot bi si želel.
Preberite še:
Vsi plusi in minusi, ki jih počitnice prinesejo mami
Kako naj torej – odrasli in otroci – ugotovimo, kako nadzirati svoja čustva?
Veliko zamisli obstaja, kako naj se starši spopadajo z vedenjskimi izbruhi svojih otrok, meni pa se zdi najučinkovitejša t. i. “območje za umiritev”. Če imam v službi naporen dan in vem, da bom vzkipljiv, ali pa če ves razburjen izgubim živce, vem, da se moram umakniti. Pa ne gre zgolj za fizični prostor. Potrebujem čas, da natančno preučim svoja čustva, razmislim o svojih občutjih in jih malce obvladam, preden bom storil nekaj, kar bom čez čas obžaloval.
Preberite še:
Otroci so vztrajni. Če nam to ni všeč, pravimo, da so trmasti
Katoliška osnovna šola v našem kraju je nedavno uvedla podoben pristop. Šolska psihologinja Katie Muschinske otroke uči, kako naj v sebi ustvarijo območje za umiritev. Otroci imajo določen prostor, kamor se umaknejo, ko jim prekipi, z uporabo barvnih znamenj pa preučujejo svoje občutke in se s tem učijo bolje prepoznavati in nadzorovati svoja čustva. Recimo, zeleno območje pomeni umirjenost, rdeče pa razburjenje. Cilj je, da določijo, v kakšnem čustvenem stanju so v trenutku, ko so vstopili v tisto območje, nato pa si prizadevajo, da dosežejo zeleno območje in se umirjeni vrnejo v razred. Muschinskejeva pravi: “Ko so otroci majhni, se težko izražajo, ker še ne vedo, katere besede naj bi uporabili.”
Vsak lahko najde svoje “območje za umiritev”
Tu se bom izpostavil in rekel, da tudi odrasli težko ubesedimo svoje razburjenje. Namesto tega sikamo in kričimo ter obtožujemo, čeprav sploh ne mislimo resno. Od teh otrok bi se lahko česa naučili. Ena izmed učenk mi je pojasnila: “Takole gre: ko si razburjen in se poskušaš umiriti, spiješ kozarec vode in ta ti pomaga, da se hitreje umiriš.”
Zame “območje za umiritev” ne pomeni, da se umaknem na določen prostor, ampak se lotim telesne dejavnosti. Ugotavljam, da jeza in razburjenje v meni povzročata močan telesni odziv, poviša se mi krvni tlak, ne morem se zbrati, muči me nespečnost, zato je tudi rešitev teh težav telesna. Odpravim se na tek. Ko tečem, premišljujem. Ko se vrnem domov, sem utrujen, predelal sem svoja čustva in sem umirjen. Podoben učinek ima name vrtnarjenje. Seveda obstaja še cela paleta drugih možnosti.
Presenetljivo učinkovito je tudi, če med vračanjem z dela za trenutek postanemo na hišnem pragu in tam namerno odložimo vse službene težave.
Preberite še:
Malček in jutranje oblačenje brez prerekanja?
Za otroke pa ima naravnost čudežne učinke primeren prostor, kjer lahko rišejo, berejo ali malce premišljujejo, dokler se ne umirijo dovolj, da lahko spregovorijo o tem, kaj jih tare.
Območje za umiritev je učinkovito, ker nas odvrne od takojšnjega odziva in nas opremi z orodjem za samouravnavanje, preden pridemo do točke, ko bi izgubili nadzor nad seboj. Šele ko izgubimo nadzor nad svojimi čustvi, ravnamo tako, da potem obžalujemo svoje vedenje.
Vsi si želimo, da bi se znali bolje obvladati, in nekaj tako preprostega, kot je območje za umiritev, je izvrsten prvi korak na tej poti za ljudi vseh starosti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Spolna vzgoja otrok naj se začne doma
Preberite še:
Koristni nasveti za obvladovanje otroške muhavosti
Preberite še:
Oče mora biti tudi zoprn, ker pri otrocih ne zbira všečkov
