Aleteia

“Treba je živeti skromneje in preprosteje, stvarem reči ne”

JANEZ RIFEL
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA
Deli

"Ustvarjeni smo za ljubezen in dolgotrajne odnose. Škoda, da se zadovoljimo z umetnimi približki," meni naš sogovornik Janez Rifel

Mož, oče šestih otrok, zdravnik, specialist družinske medicine, predavatelj na fakulteti, član skupnosti Emmanuel. To je le nekaj od številnih vlog Janeza Rifla. 

Kako usklajujete dve tako zahtevni poslanstvi, kot sta zdravnik, specialist družinske medicine, in oče šestih otrok?
Pri otrocih je najboljše, da ne pridejo vsi hkrati, ampak drug za drugim. Imamo družino dveh hitrosti. Starejši trije štirje gredo v najstništvo, dva pa sta majhna. Žena podpira tri vogale in pol.

Kot profesorica francoščine je učila eno leto. Nato se je vrgla bolj v prevajalstvo in dela doma. Jaz pridem domov popoldne ali zvečer. Kakšen dan sem cel dan doma, kdaj pa me tudi več dni ni. Če ne bi bilo žene, tudi jaz svoje kariere ne bi mogel tako voditi. Ali pa ne bi mogel imeti družine.

Podpora polovice vogala v družini je v praksi videti kot …
Zelo pomembna je prisotnost. Da sem zanje in z njimi. Ko sem doma, poskušam biti res doma. Če je le mogoče, ne delam. Razen če otrok ni.

JANEZ RIFEL
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Kako “pomnožite” svoj čas?
Nimam pametnega telefona, prav tako ne otroci. Imamo pa tablico. Čez teden jo uporabljam jaz, konce tedna pa sinova. Čez dan smo veliko zunaj. Gremo na sprehod, na igrišče ali dvorišče. Z Gašperjem, tretjim otrokom, igrava tenis zelo “na polno”. Precej se moram potruditi, da ga premagam. Anže, ki trenira atletiko, pa teče z ženo. Dekleti sta bolj umetniški.

Dobra organizacija je v velikih družinah še toliko pomembnejša.
Gospodinjska opravila imamo razdeljena. Odnašanje smeti, čiščenje kopalnice in stranišča, brisanje stopnic … Šest kategorij. Delamo midva z ženo in starejši štirje otroci. Mlajša sta še premajhna. Otroci imajo čut za pravičnost. Vedo, kdo dela ni opravil, in ga opominjajo.

Imam dežurstva ali popoldanske turnuse. Zato se velikokrat pojavi teden, ko sem doma zelo malo. Ne moreš reči, da boš garal en mesec, nato pa nadoknadil družinsko življenje. To ne gre. Otroke in ženo je treba videti.

JANEZ RIFEL
LOJZE GRČMAN | ALETEIA

Doktorirali ste z nalogo, ki ima naslov Dejavniki tveganja za razvoj panične in generalizirane anksiozne motnje. Česa se Slovenci najbolj bojimo?
Šlo je za mednarodno raziskavo, Slovenci nismo kaj veliko izstopali. Zanimiv razlog so se mi zdele razmere v službi. Ljudje, ki tam niso čutili podpore in spoštovanja, so bili v zvezi z anksioznimi motnjami veliko boj ogroženi. Drugi vzrok so bile čustvene, psihične, spolne zlorabe v otroštvu. Na nahrbtnik, ki ga prinesemo v odraslo dobo, težko vplivamo. Na delovno okolje pa lahko.

To slovensko težnjo po “pridnosti” izpostavlja tudi p. Karel Gržan.
Lahko “migaš” osem ur in nato ugotoviš, da nisi nič kaj veliko naredil. To lahko frustrira. Bolje je, če si nekoliko bolj sproščen do svojega dela in skrbiš za zdravje, prehrano.

Če si na primer vzameš odmor za malico, si lahko veliko bolj učinkovit, kot pa če vseskozi letaš kot kokoš brez glave. Med razbijanjem glave in zrenjem v ekran so odmori pomembni.

Manjka sproščenosti. Poleg tega se Slovenci zelo primerjamo. Kdo je koga pohvalil, kdo je dobil povišico … Tretja stvar je alkohol, ki ga imamo že v himni.  V njem iščemo uteho.

Na težave pozabimo na kratko, čez nekaj ur vse pride nazaj. To ni tvorno reševanje. Tveganega pitja, zasvojenosti in posledično depresije, samomorov je veliko. Sodelujem pri projektu SOPA – Skupaj za odgovorno pitje alkohola, ki je pri ljudeh zelo dobro sprejet.

Kje se stikata vaša vera in poklic? Kako delujete z ugovorom vesti?
Kar zadeva zdravnike in ugovor vesti, je v Sloveniji stvar kar dobro urejena. Podaš izjavo in steče postopek na zdravniški zbornici. Jaz imam dva ugovora: prvi je glede predpisovanja urgentne kontracepcije (t. i. jutranja tabletka, op. a.).

Ko sem začel dežurati, smo to še predpisovali v ambulantah. O svojem ugovoru sem tedaj obvestil vodjo zdravstvenega doma Kamnik.

V času mojega dežuranja bi moral zaradi zagotavljanja pravic do storitve recept napisati nekdo drug. A ker je bil dežurni le eden, smo rešili zadevo tako, da je bil v predalu prazen recept za jutranjo kontracepcijo, na katerem je bila podpisana vodja službe. Če bi v ordinacijo v času mojega dežurstva prišel nekdo s tovrstno prošnjo. To se ni nikdar zgodilo.

Drugi ugovor vesti je bil glede sodelovanja pri splavu, a kot specialist družinske medicine s tem področjem tako ali tako nisem imel stikov.

Ste imeli mirnejšo vest, čeprav je dotični recept nato napisal nekdo drug?
Kaj sem pridobil, če jaz ne opravljam splavov, nekdo drug pa jih? Ne gre toliko za mirnejšo vest. Namen tega je bil opozorilo ali to, da vzburkam tudi strokovno javnost. To je postopek (kontracepcija z jutranjo tabletko, op. a.), glede katerega so tudi v zdravniški stroki različna mnenja. O etiki se lahko pogovarjamo dneve in dneve.

JANEZ RIFEL
LOJZE GRČMAN | ALETEIA

Tako pacienti kot zdravniki bi se morali stalno spraševati o tem, kaj je prav, kaj bi lahko bilo boljše. Žalostno je to, da ko se nekatere stvari zgodijo, so nato zdijo zacementirane. Ne debatira se več o njih. Splav, evtanazija, umetna oploditev, istospolne poroke … Ne sprašujemo se, kaj smo s tem pridobili, kaj se je spremenilo. Kot Pandorina skrinjica: ko se odpre, vsebine ne moremo več stlačiti nazaj. Ali pa je ne poskušamo.

Lahko strokovno pojasnite, kaj je sporno pri jutranji tabletki?
Gre za navadno kontracepcijsko tableto, ki učinkuje do 72 ur po nezaščitenem spolnem odnosu. Novospočet otrok potrebuje 4,5,6 dni, da pride od mesta spočetja v jajcevodu do maternice, da se ugnezdi. Če ženska vzame hormonsko oziroma jutranjo tableto, se sluznica tako spremeni, da se otrok težje ugnezdi in pride do zelo zgodnjega splava.

Največji problem hormonske kontracepcije je možnost zgodnjega splava. Cerkev uči, da se življenje začne s spočetjem. V medicini pa so mnenja deljena. Je otrok že, ko se rodi, je otrok, ko je v maternici?

Nekatere struje gredo celo tako daleč, da mesec ali še več po porodu ni oseba. Kaj je razlika med dva tedna in 20 tednov starim otrokom? Seveda je razlika, a ni tako velike ločnice, kot je pri spočetju. Ko se združita semenčica in jajčeca in nastane genetsko nov človek.

JANEZ RIFEL
LOJZE GRČMAN | ALETEIA

Po tem pogledu torej ženska, ko vzame jutranjo tabletko, greši?
Načeloma je že sama hormonska kontracepcija greh. Kaj je greh? Nekaj zlega, ki nam škodi. Škodi otroku, ki bi nastal ali ki je že, škodi družbi. Kot če se vinjen usedeš za volan. To je greh.

Škodiš sebi, potencialno boš nekoga povozil, škodiš družbi … S tem se najbrž vsi strinjamo. S hormonsko kontracepcijo je podobno. V sodobni družbi se je staromodno pogovarjati o grehu. Takoj te prekinejo.

Ne da bi dajal občutek krivde, gre bolj za opozorilo. Kot prometni znak. Vozi 50, sicer lahko povzročiš nesrečo. Tudi če se ni nič zgodilo, ostane posledica. V tvoji glavi, če ne drugje. “Lahko sem še malo po svoje, uspeva mi. Saj se nikdar nič ne zgodi.” Če boš vedno vozil 50, ne boš prišel v ta položaj. Tu je kup čejev in teorije, a teh debat primanjkuje.

Zagovarjate urejanje spočetij po naravnih metodah. Katerih pasti preostalih metod se premalo zavedamo?
Vse, kar ni naravno, je umetno. Tu so ženske in njihova telesa zelo na udaru. Izpostavljajo se visokim tveganjem. Strah pred neželeno nosečnostjo poraja velike pritiske. Vstavljanje predmetov v telo, jemanje tablet …

Če uporabiš kondom, postaviš nekaj med najbolj intimen odnos. Dati nekaj v polnost zakonskega življenja ni majhna stvar. Ljudje nismo le telo in razum, smo skupek vsega. Če neko stvar spremeniš, pohabiš, to vpliva na celotno osebo, odnos.

Ustvarjeni smo za ljubezen in dolgotrajne odnose. Škoda, da se zadovoljimo z umetnimi približki in ne živimo v polnosti. Hvaležen sem Katoliški cerkvi, ker toliko uči, kako srečno in v polnosti živeti. Hudobni duh nas vseskozi prepričuje o nasprotnem.

Kako, na primer?
Laž je nekaj najbolj groznega. Vse bolj nam perejo možgane s tem, kaj je sreča. Prehitro se zadovoljimo s polresnicami ali čistimi lažmi, zakopljemo glavo nekam in si rečemo, da je vse v redu. Pa ni. Životarimo. Precej se ukvarjam tudi s starejšimi pacienti ali umirajočimi. Glede na to, kako so živeli, zadnje obdobje doživljajo zelo različno.

Od hudega trpljenja do sreče, čeprav so na smrtni postelji. Ko smo mladi in zdravi, smo vsi približno enako. Ko ti začne usihati telo in morda propadati odnosi, je vse več osamljenosti. Sprašuješ se, kaj si v življenju naredil. Tedaj se pojavijo velike razlike.

Kako je živeti (z) naravno kontracepcijo?
Oba zakonca morata biti za to, in sicer ves čas. Ni težko, če sta odnos in družina velika vrednota. Če pa načrtuješ, kakšen avto boš kupil, kakšno hišo boš zgradil in je odnos “za zraven”, se stvari zapletejo.

Kaj imata avto in hiša pri tem?
Ko kupuješ avto, se zanj zanimaš na vse načine. Za načrtovanje družine pa vzameš tabletko in to je to. Ne vložiš veliko časa in energije. Pri naravni metodi je zelo pomembna komunikacija med zakoncema.

Opazovati je treba telo, se prilagajati, imeti natančno razjasnjene pojme, kaj želiva. Ljudje pravijo, da imajo toliko skrbi in obveznosti, nato pa se morajo ukvarjati še z opazovanjem sebe in zapisovanjem.

Očitno je obvez preveč. Treba je živeti skromneje in preprosteje, stvarem reči ne. Imaš delavce na hiši, crknil je avto, nato pa še žena pove, da je zanosila. V času, ki je najmanj primeren za še enega otroka.

Mogoče je otrok prišel zato, da se bosta ustavila in da ne bosta “zabluzila” v življenju. Otroka ne smemo jemati kot projekt. Bistvo zakona so mož, žena in otroci, če so. Če otrok ni ali če ženske težko zanosijo, pa je to veliko trpljenje, križ.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.