Misijonarka s. Bogdana Kavčič prinaša in širi pristno veselje do življenja. Številnim preizkušnjam navkljubSestra Bogdana Kavčič nosi sedem križev. Skoraj dve tretjini življenja je že v misijonih. Delovala je v Ruandi in Srednjeafriški republiki. Zdaj je v Burundiju, predvsem v ambulanti, a tudi pri številnih drugih opravilih. Iz nje veje neka posebna energija, stkana iz pristnega veselja nad življenjem, poslanstva pomagati ubogim in smisla za humor. Poudarja delo v skupnosti in dolgoročno pomoč Afriki, ki jo predstavlja predvsem izobrazba. Že več kot desetletje pri različnih projektih sodeluje s Slovensko karitas.
Nekoč ste dejali: “Če se odpovemo kavi na dan, lahko polepšamo življenje cele afriške družine.” Je res potrebno tako malo, da pomagamo?
Drži. Gre za en evro. To je v Afriki dnevna delavska plača. S tem lahko preživi družino. Veliko ljudi denarja v roki dejansko sploh ne vidi. Gredo na trg, prodajo, kar so pridelali, in z denarjem takoj kupijo sol, vžigalice, redko tudi olje. Največ je vredno, da imajo ljudje delo, da lahko dostojno živijo.
Preberite še:
Da bi kupili šolske potrebščine, se morajo zadolževati
Ti zneski veljajo za najbolj revne ali za srednji sloj?
Srednji sloj. Najbolj revni nimajo niti tega. Jedo enkrat na dan ali enkrat na dva dni. To je odvisno tudi od letine, ki jo lahko uniči neurje. Če nimaš fižola, sladkega krompirja, si lačen. Maniok je na primer za rezervo v časih, ko fižol ne obrodi. Srednji sloj ima kravo, kozo, zato gnoj, večje vrtove, njive in že dobi nekaj za preživetje.
Preberite še:
Nekoč je tesal mize, zdaj pa iz bede rešuje zasvojence
Kako se afriške stiske razlikujejo od slovenskih?
V Sloveniji je vse urejeno – zdravstvo, šolstvo, prehrana. Vse lahko dobiš. Vse je čisto, sterilno. V Afriki moraš biti zadovoljen z malimi rečmi. Vsi ne morejo hoditi v šolo. Veste, koliko je v Afriki zapuščenih starčkov? Bodisi da nimajo otrok ali so odšli v mesto. Tam je boj za preživetje. Seveda obstajajo razlike med bogatimi in revnimi. Veliko je korupcije, tako pri višjih kot nižjih slojih.
Uboge pravzaprav razumem. Včasih morajo krasti. Na vrtu izmaknejo banane ali sladki krompir. Otroci ukradejo koruzo z našega polja, ko gredo mimo njega iz šole. Vsak dan nekaj storžev. Jih boš zaradi tega poslal v zapor? Seveda ne. Bolje, da jim hrano daš.
Kljub vsemu, kar sem doživela, ne morem reči, da sem bila kdaj nesrečna, ali da sem svojo odločitev za misijone obžalovala. A nikoli nisem bila sama, vselej smo bile z drugimi sestrami skupaj. Prav v nesrečah in trpljenju smo se najbolj razumele. Tako domačinke kot me, ki smo v Afriko prišle.
Nekateri skeptiki pravijo, da je treba najprej pomagati doma. Kaj bi jim odvrnili?
Živeti moramo solidarno. S hrano, zdravili in drugim nuditi pomoč tistim, ki jo potrebujejo. Se boš zaprl v geto? Nemogoče si je zatiskati oči pred bedo. Predvsem pa je pomembno, da gredo mladi študirat. Četudi morda ne dobijo takoj dela, se jim odpirajo nova miselna obzorja. Vsi si moramo medsebojno pomagati. Ne bomo se rešili sami, rešili se bomo skupaj.
Preberite še:
Argentinci Petra Opeko proglasili kar za svetnika z Madagaskarja
Vaš cilj ni le kratkoročna pomoč, ampak si želite, če parafraziramo pregovor, Afričane tudi naučiti loviti ribe. Na katerih področjih vse?
Naš ustanovitelj sv. Vincencij je rekel, da si mora vsak, če je le mogoče, kruh zaslužiti z delom svojih rok. Ko smo sestre prišle v Afriko, je bilo res veliko revščine, potrebna je bila takojšnja pomoč. Vseskozi pa so se tamkajšnji ljudje učili mizarstva, zidarstva, odpirali smo šole, jih pripravili na poklice …
Utrinki iz misijonarskega življenja:
Stotinam študentov smo pomagali končati šole, vračajo nam, ko dobijo službe. S temi sredstvi lahko sofinanciramo stroške šolanja drugih. Ljudje se nam zaradi tega prihajajo zahvaljevat. Že od otroškega vrtca jih učiš, da delajo, da se učijo na primer mizarstva. Tega se nauči kdo, ki je bolj “brihten”, in nato kaže drugim.
Mi pa smo zraven in sodelujemo z logiko in zdravo pametjo. Živimo na odročnih krajih, zato je treba biti praktičen na primer tudi pri popravilu avtomobilov. Učiš se iz dneva v dan.
Otroci v Afriki veliko delajo. Hodijo po drva, vodo. Gnoja ni na pretek. Zato smo jim rekli, naj na njive, kjer delajo njihove mame, prinesejo kravje iztrebke. V zameno pa dobijo zvezke in svinčnike za šolo. Kravjake si želijo prinašati številni. Res ne verjamem, da bi v Sloveniji kdo to počel. (smeh)
Delujete v državah, kjer divjajo vojne, konflikti so pogosti. Kako ste doživljali in preživljali vojne grozote, tragedije?
Konflikti so med rasami, plemeni. Veliko je ranjenih, ki jih zdravstveno oskrbimo. Ljudje bežijo, lačni so. V takih primerih je treba pomagati takoj. Največkrat smo sestre prišle skupaj s humanitarnimi organizacijami, predvsem s Karitas in Rdečim križem. Delamo v skupini, same nimamo veliko sredstev, tovornjakov. Vključimo se v verigo pomoči. Posvečamo se predvsem bolnim, ranjenim.
Preberite še:
Brane Miličević je bil že klinično mrtev, videl je predor in luč
Veste, ljudje umirajo na cesti. To sem na primer videla v Ruandi, ko so prišli begunci iz Burundija. V prvih trenutkih krize, ko še ni nobene organizirane humanitarne pomoči. Tedaj je najtežje. Navadno se bolj osredotočimo na pomoč ženskam, otrokom, bolnim. Moški se že nekako znajdejo.
Ste se kdaj znašli med dvema ognjema?
Ko potekajo boji, nas ni zraven. Gremo pa takoj po njih. Kot na primer leta 1994 ob genocidu v Ruandi. Nekoč je od nas nek upornik zahteval, naj ga nekam odpeljemo. Ob sebi je imel ves čas granato. S sestro Kristino sva ga peljali, a nisva vedeli, ali se bova vrnili živi. Lahko bi naju ubili.
Veliko je bilo tudi drugih nevarnosti. Vojna v Ruandi ni trajala le v času genocida, ampak že leta prej in pozneje. V Burundiju pa kar naprej nekaj krvavi. Že sveti Vincencij je rekel, da je treba zdraviti vojake, ranjence, begunce, zapornike. Sestre veliko, predvsem ženskam in otrokom, pomagajo tudi v ječah. Ko si enkrat v tem dogajanju, ne čutiš več toliko nevarnosti. Kljub vsem tem dogodkom smo ostale žive.
Preberite še:
“Nikoli se zaradi odrske vloge ne bi odpovedala vlogi matere”
Preberite še:
Zakaj je dobro, da se “dedci” za nekaj dni umaknejo od družin v divjino?
Preberite še:
Dokler boli, ne moremo odpustiti
