Aleteia

Služabnik indijanske princese, zaradi katerega se je spreobrnilo šest milijonov ljudi

JUAN DIEGO
Deli

Juan Diego (1474–1548), mehiški spreobrnjenec in prvi Indijanec, ki je dosegel čast oltarja

Odtis podobe Matere Božje iz Guadalupa na indijanskem oblačilu pred približno petsto leti še danes buri duhove. Kako je tkanina iz agave, ki nepoškodovana zdrži le deset let, še danes nedotaknjena? Znanstveniki ne znajo razložiti izvora barv, s katerimi je na njej naslikana Devica Marija v podobi čudovite indijanske princese.

Velike povečave so razkrile, da v njenih očeh odsevajo podobe ljudi, ki so bili navzoči ob prikazovanju. Enega izmed njih, Juana Diega, je Božja Mati izbrala, da bi po njem Cerkvi posredovala sporočilo, zaradi katerega se je takrat v šestih letih spreobrnilo šest milijonov Aztekov.

Otrok prelomnih časov

Juan Diegotzil se je rodil leta 1474, to je bilo še pred prihodom Špancev na območje današnje Mehike. O njegovem otroštvu ni veliko poročil. Ali je kot trinajstleten deček vedel za krvava žrtvovanja ljudi azteškim bogovom, ki so jih izvajali v tamkajšnjih piramidastih svetiščih? V štirih dneh so takrat iztrgali srce 80.000 živim možem. Španci so krvava žrtvovanja prepovedali.

Verjetno je bil preprost kmet. Pred krstom naj bi se imenoval Govoreči orel. Z ženo Mario Lucio in stricem Juanom Bernardinom je bil med prvimi krščenimi domorodci le deset let po prihodu tujcev na njihova tla. Žena mu je umrla dve leti pred dogodki, ki so Juanu Diegu in še marsikomu spremenili življenje.

Za izčrpen opis pol tisočletja oddaljenih prikazovanj je poskrbelo več piscev. Prva daljša pripoved o teh dogodkih je nastala  kmalu po njih, leta 1549. V domačem jeziku nahuatl jo je napisal indijanski pisar don Antonio Valeriano.

“Svetišče, kjer bi vam lahko izkazovala ljubezen”

Devetega decembra 1531 se je Juan Diego kot vsak dan odpravil k maši v frančiškanski misijon na področju današnjega mehiškega glavnega mesta. Ko je šel čez hrib Tepeyac (kar pomeni Nos), je zaslišal čudovito ptičje petje in glasbo. V domačem jeziku ga je poklical nežen ženski glas: “Moj mali Juan, Juan Diego!”

Ni se prestrašil, temveč se je povzpel malo više, da bi našel njegov izvor. Zagledal je čudovito mlado žensko, v obleki, ki se je svetila kot sonce. “Moj mali Juan, najponižnejši izmed mojih otrok, kam greš?” ga je vprašala. Ko ji je povedal, kam se je odpravil, se mu je predstavila: “Jaz sem sveta Marija, vedno devica, mati resničnega Boga. Želim si, da bi tukaj postavili svetišče, kjer bi vam lahko izkazovala ljubezen. Sem tvoja usmiljena mati – tvoja in vseh prebivalcev te zemlje.” Naročila mu je, naj njeno prošnjo izroči tamkajšnjemu škofu.

Juan ni okleval, temveč je takoj pohitel do škofa Zumarraga. Ta je bil dober človek, ki je ščitil Indijance. Že papež Pavel III. je z odlokom prepovedal njihovo zasužnjevanje. Zumarraga je sezidal prvo bolnišnico, knjižnico in univerzo v Ameriki. Juana Diega je sicer poslušal, vendar mu ni takoj verjel. Ubogi kmet se je žalosten vrnil na hrib prikazovanj.

Gospa ga je čakala. Pokleknil je prednjo in ji potožil o neuspehu pri prenašanju njenega sporočila. Predlagal ji je, naj izbere ustreznejšega človeka, ki bo na cerkvenega dostojanstvenika naredil boljši vtis. Nebeška mati je potrdila, da bi lahko njeno željo škofu izročil marsikdo, vendar je izbrala prav njega.

São Juan Diego
CC

Znamenje skrivnostne gospe

Naslednjega dne se je zopet odpravil na škofijo. S težavo si je izboril sprejem pri cerkvenem pastirju. Ta ga je podrobno izprašal, vendar se ni mogel otresti suma, da gre le za bujno in z vraževerjem okuženo Indijančevo domišljijo. Če je vse res, naj mu skrivnostna gospa pošlje znamenje.

Ko se je Juan vračal na hrib, je škof za njim poslal dva svoja moža. Kmalu sta nepojasnljivo izgubila sled za njim. Vrnila sta se brez novic.

Marija je sprejela škofov izziv in indijanskemu kmetu naročila, naj se vrne naslednjega dne. Vendar pa njene želje ni mogel izpolniti. Njegov stric Juan Bernardino je tako hudo zbolel, da je ves dan skrbel zanj, naslednjega jutra pa je hitel po duhovnika, da bi bolnemu sorodniku prinesel zadnjo popotnico. Hribu Tepeyac se je raje izognil … Ko je hitel okrog vzpetine, pa je zagledal Marijo, kako se spušča po pobočju.

Prišla je do njega in rekla: “Kaj se dogaja, moj sin? Kam greš?” Razložil ji je svojo stisko in ji zagotovil, da bo prišel naslednjega dne. Ustavila ga je: “Ne skrbi in se ne boj. Ali nisem tukaj jaz, tvoja mati? Ali nisi pod mojim varstvom? Ali nisem tvoje zatočišče?” Obljubila mu je, da njegov stric ne bo umrl, in mu naročila, naj se odpravi na hrib ter ji prinese rože, ki jih bo tam našel.

Cvetlice so bile kljub mrazu čudovite. Na njih se je kot biseri lesketala rosa. Ko jih je izročil Mariji, jih je uredila in ga poslala, naj jih v svojem ogrinjalu nese škofu.

Razodetje Matere Vladarja vesolja

V škofovski palači je dolgo čakal. Radovedni služabniki so začeli vleči njegov plašč. Juan Diego je jokal, ko pa jim je, da bi se jih znebil, odgrnil le krajec tkanine, niso videli ničesar.

Končno so ga napovedali škofu. Predal mu je Marijino sporočilo, in ko je razpel ogrinjalo, so se iz njega vsule čudovite vrtnice, ki v Mehiki ne uspevajo. Toda to ni bilo vse. Na tkanini se je izrisala podoba Device Marije. Škof gotovo ni razumel vse azteške simbolike, ki se je skrivala v njeni drži in oblačilu.

Bila je oblečena kot indijanska vladarica, njeni lasje so bili kot pri devici spuščeni, prepasana je bila kot noseče indijanske žene. Na njenem trebuhu, tam, kjer je bílo srce nerojenega otroka, je motiv štiriperesnega cveta, azteškega simbola za vladarja vesolja. Plašč je prekrit s konstelacijo zvezd, ki je identična zvezdnemu položaju 12. decembra tistega leta (po julijanskem koledarju). Ni mogoče zanemariti dejstva, da je šlo ravno za zimski solsticij, na katerega so Indijanci praznovali praznik matere vseh bogov.

Navzoči so pred oblačilom padli na kolena. Škof je Božjo Mater v solzah prosil odpuščanja za svojo nevero. Ogrinjalo s podobo so prenesli v kapelo, potem pa po Marijinem naročilu na hribu Tepeyac postavili cerkev, kjer ga še danes častijo množice romarjev.

Ko se je Juan Diego vrnil domov, je našel strica zdravega. Tudi njemu se je prikazala čudovita mladenka in mu zaupala svoje ime: sveta Marija iz Guadalupa. Nekateri strokovnjaki namigujejo na to, da beseda, podobna izrazu Guadalupe, v indijanskem jeziku pomeni tista, ki je strla kačo.

Juan Diego je preostanek življenja posvetil Božji Materi in njenemu sporočilu. Umrl je leta 1548. Papež Janez Pavel II. ga je leta 1990 razglasil za blaženega, leta 2002 pa za svetnika. To je prvi Indijanec, ki je dosegel čast oltarja.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje. Leto 41, številka 2/2016.

Tags:
svetnik
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.