Kadar ljubimo, tega ne delamo samo z delčkom sebe, ampak z vsem bitjem. Kaj o tem pišejo življenjske zgodbe?Poročila sem zaradi neke napačne družbene predpostavke, da sem presegla starost, ki je primerna za poroko, in sem za fanta vzela človeka, do katerega nisem čutila posebne privlačnosti, a je bil v družbi sprejet kot dober človek iz dobre družine ter vesten in predan poklicu.
Gotovo je bil dobra partija in nihče ni omejeval moje svobode, ko sem sprejela njegovo roko in me je popeljal pred oltar, čeprav ga nisem resnično ljubila.
Kljub temu sem v sebi čutila določeno frustracijo, ker sem bila po naravi odprta za ljubezen. Čeprav nisem nikogar ljubila, sem ljubezen iskala, prav tako pa tudi osebo, ki bi jo lahko ljubila …
Preberite še:
4 obredi, brez katerih v zakonu ne gre
To mi je vzbujalo neprijeten občutek in sem se zaupala mami, ki mi je rekla: “Ne skrbi, če imaš voljo, sem prepričana, da ga boš imela zelo rada. Dober je do tebe in je vate zelo zaljubljen.”
Zdelo se mi je, da ima prav.
V redu, sem si rekla, ker bo moj mož, ga bom ljubila, to je stvar volje.
Tako sem se med poročnim obredom zaslišala reči: “Obljubim, da te bom ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja.” Kot se je spodobilo, a bi moralo izhajati iz drugačnega vzgiba, in sicer: “Ker ga ljubim, ga vzamem za moža.”
Preberite še:
Star komaj dva meseca. “Najin sinek ni več dihal. Zaspal je …”
Moralo bi biti tako, kajti poroka ni isto kot razvoj zakonskega življenja, v katerem ob bolj ali manj težkih preizkušnjah človek računa na predhodno zaljubljenost, ki naj bi se sčasoma razvila v zakonsko ljubezen, kot buba, ki zapusti zapredek in postane metulj.
In ni bilo, ker nisem imela prvega pomembnega obdobja v ljubezenskem procesu, ki privede do poroke. Obdobja, ki vzbuja potrebo, da si z nekom skupaj, zaradi katerega je ločitev boleča in neznosna, obdobja, ko z vsemi čutili živiš vzajemno privlačnost. Nisem doživela vzajemne želje, da bi z drugim postala “eno”.
Če preskočiš tako pomembno stopnjo, lahko pozneje doživiš praznino, dvome, frustracije in druge težave. To je pri meni prišlo na dan, ko sem se razumsko še vedno trudila biti dobra žena, a se z možem nisem znala prav pogovarjati, nisem se znala spontano objeti, niti se zaljubljeno prijeti za roke med sprehodom, kot sva to videla pri drugih parih.
Preberite še:
Ko so ji začeli izpadati lasje, se je najprej pobril očka, nato še brata
Reševati največkrat pomeni poiskati zdravilo, ki težavo olajša, razrešiti pa upoštevati vzroke, ki težavo povzročajo. Sama sem rešila svojo samskost, nisem pa razrešila svoje ljubezenske poklicanosti.
Z možem sva zato navzven živela v zakonu, v resnici pa ne in začela sem razumeti, da tudi ko sem se odločila, da ga bom ljubila, tega nisem storila s pravim namenom in sem zato zelo prizadela njegovo samospoštovanje.
Najboljšim namenom navkljub sem sama zmogla samo nadomestek resnične ljubezni.
Temni oblaki ločitve so se začeli stalno pojavljati na najinem obzorju in ker sem se počutila odgovorno zanje, sem se odločila, da mu povem resnico in ga prosim odpuščanja ter priznam svojo nezmožnost vračanja čustev, ki je tako pomembna, da se dva lahko intimno povežeta.
Preberite še:
Razmerje 80 : 20 deluje. Tudi v zakonu
To sem storila in priznala, da sem lastni interes postavila pred njegovo dobro in da že od začetka nisem dovolj cenila njegove ljubezni.
Vedela sem, da me ljubi, in zato sem se zavedala, da maske laži padejo le pred tistimi, ki nas imajo zares radi.
Na mojo veliko srečo je moj mož ostal zvest svoji poročni zaobljubi in mi dal vedeti, da najin zakon ostaja enako veljaven. Tako me ni prosil za ločitev, temveč je plemenito sledil načelu: “Ljubi, kjer ni ljubezni, in boš prejel ljubezen.”
In uspelo mu je, Bogu hvala.
Preberite še:
Musliman, ki je bil nekoč ministrant, o srečnem zakonu s katoličanko
Po mnogih poskusih in preizkušnjah sva bila končno prepričana, da sva se zmožna ljubiti, kot boleč porod, ki se zgodi v potu, krvi in solzah.
Običajno slišimo, da je ljubezen stvar srca in da srce stvari bolje pozna od razuma … ali ravno obratno, po čemer naj bi bil zakon bolj stvar dogovora. Ali da je mogoče ljubiti le iz volje, četudi srce ničesar ne občuti in se v naši notranjosti nič ne premakne.
Izkušnja me je naučila, da so v resnici potrebni tako razum kot volja in srce. Tako je zato, ker je zakonska ljubezen že po naravi takšna, da ne moremo ljubiti le z delčkom nas samih, ampak nas zahteva v celoti. Torej z vso našo biokemično naravo, s strastjo, čustvi, z razumom in voljo.
Vse to v popolni predanosti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
Srbska meniha sta postala spletni hit z izvedbo skladbe skupine Iron Maiden
Preberite še:
Iskrena in brez dlake na jeziku: Ne smemo si lagati, da je vse lepo in fajn
Preberite še:
Podobe, ki dokazujejo, da je bila Marija tudi povsem običajna mama
