Aleteia

Star komaj dva meseca. “Najin sinek ni več dihal. Zaspal je …”

FERTILITY
Ekaterina Shamrai - Shutterstock
Deli

Ob sinovi smrti mi je bilo dano čutiti neskončno Božjo bližino

Ob izrazu Božje usmiljenje mi pride na misel vsa milost, ki jo je Gospod izlil na naju v najini največji stiski. Njegova trdna in mila tolažba, Njegova navzočnost vedno in povsod, Njegova skrb za naju, ki se je odsevala v molitveni podpori, so le nekatere milosti. Vse to je bilo Očetovo usmiljenje, ki se je razodevalo in razdajalo brez meja.

Pred dobrimi tremi leti sva kot mlada starša ob sinovem rojstvu čutila Božji dotik. Veliko veselje ob novorojenem, močna hvaležnost in čudenje nad čudežem življenja. Ob zrenju na speče dete sem se večkrat spraševala, le kakšno sporočilo mi ta otrok prinaša iz nebes.

Zadnji poljub

Dva meseca po rojstvu je mož šel s sinom na sprehod. Pekla sem piškote in mož mi je dete prinesel, da sem ga poljubila. Ko bi vedela, da je to zadnji poljub … hvala za Božjo modrost, da ne dopušča védenja vnaprej. Ne bi zmogla, tako pa je Bog vse uredil ob pravem času.

Ko ga je mož pozneje na sprehodu želel vzeti v naročje, najin sinek ni več dihal. Zaspal je … čisto preprosto, mirno, ob očetu, v čudoviti naravi. Kljub oživljanju se je vrnil k Stvarniku, od koder je prišel. Čas se je zame ustavil, težko mi je bilo videti, da se svet vrti naprej, njega pa ni.

Nenadna smrt našega zdravega dojenčka je bilo vse, kar je bilo v mojih mislih. Ni me zanimal vzrok smrti, ki ga tudi niso mogli najti. Zdelo se mi je bolje, da Bog v svoji nedoumljivosti tudi medicini ne dopušča razkriti vseh svojih poti.

Stiska srca ob prazni zibki

Po prvih dneh me je zajel val najrazličnejših občutkov, misli, dvomov. Butnilo je vame z vso silovitostjo. Občutek, da se bom potopila, neizmerna bolečina in srčna stiska ob prazni zibki. Naša družinska idila se je razpočila kot mehurček; sina ni več.

A Oče je bil tam … močno sem občutila Njegovo navzočnost. Ni me le podpiral, ampak nosil. Z možem naju je učil, kako ostati skupaj. Kako pustiti drugemu, da žaluje po svoje. S šepetom mi je govoril in brez besed brisal solze. V svojem usmiljenju nama je poslal veliko dragocenih ljudi. Duhovnika, ki nama je vlival pogum in naju usmerjal, psihologinjo, močno oporo v krščanski geštalt skupini. In vse druge ljudi, ki so molili za naju. Po njih se je Usmiljenje razodevalo tako močno in dejavno, da sem se bala, kaj bo, ko bo molitvene podpore konec.

V tem času je poskušal vstopiti tudi hudobni duh … z občutki krivde, z občasnim nesprejemanjem moža, z otopelostjo. Ob odličnih nasvetih duhovnika sva to vedno poskušala odgnati in končati z zahvaljevanjem za sina in za vse, kar sva z njim doživela. Hranila sva se iz “skrinjice”, ki je bila odprta le dva meseca. A lepi spomini na ta čas so nama pomagali premagati obup. Tako naju je Gospod obranil pred puščicami zla in naju kalil ter krepil v stanovitnosti.

BABY CRIB
PIXABAY

Slutnja nebes

Ko pogledam nazaj, v tistem času nisem čutila jeze do Boga, čeprav vem, da ne bi bilo narobe. Moj odnos do Boga in vsega presežnega, do stvarstva je bil v prvih mesecih po sinovi smrti izredno močan. Vse je bilo Božje, stvarstvo je žarelo v posebnih odtenkih. V srcu sem čutila mir in popolno ljubezen ter sprejetost. Imela sem občutek, da se odkriva tančica z nebes, da sem sinu in Očetu tako blizu.

Naj se sliši še tako čudno … sedaj pogrešam tisti milostni čas. Tako lep in močan odnos z Bogom je bil po sinovem odhodu. Kakšna milost! Le tisti zakaj sem morala in še vedno moram odganjati.

V težkem obdobju po smrti si nisem mogla predstavljati, da bo lahko še kdaj tako lepo, kot je bilo v prvih dveh mesecih s prvorojenim sinom. Res je bilo to zame najlepše obdobje. Ob dojenčku, ko se Bog skloni tako blizu.

A Oče ima res genialen načrt, ki je popoln, brez napak. Tako je tudi nama čez primeren čas namenil naslednjega otroka. Kakšna milost in sreča, ko je Gospod s prihodom drugega sina zopet prinesel nasmeh na obraz. Po sinu Njegovo usmiljenje vsak dan napolni moje srce s hvaležnostjo. Motila sem se, ko sem domnevala, da tako lepih trenutkov, kot so bili ob prvorojencu, več ne more biti. V svojem usmiljenju in ljubezni mi namenja najlepše življenje.

Hvaležna za polnost življenja

Gospod je najino življenje, ko je bilo hudo, a milostno, čudovito vodil.

Hvaležna sem mu, da sem še naprej žena, da sva z možem še skupaj kljub preizkušnji, ki bi naju lahko ločila. Hvaležna sem za to, da me uči biti hvaležna za preizkušnjo, za sinovo vrnitev k Očetu. Hvaležna, da je vse to naredil in še vedno dela za nas, saj brez Njega ne bi preživela. Nisem le preživela, temveč mi v svojem bogatem usmiljenju daje polno življenje. Vsa ta hvaležnost, ki jo čutim, je Njegov sad.

In da je res bogat v usmiljenju, pričuje z našim pričakovanjem naslednjega daru – tretjega otroka. Prav v teh dneh čakamo rojstvo in se obračamo Nanj, da določi trenutek, ko se bomo lahko v oči zazrli Božjemu čudežu.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje. Leto 41, številka 5.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Petra Duhannoy
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več