Navezanost je nujna za osebnostno zdravje in razvojNestanovitna oče ali mama oziroma starši z duševnimi težavami za vselej zaznamujejo otrokovo življenje. Čeprav imajo lahko zelo radi svoje otroke, njihova nestanovitnost globoko zareže v otrokovo osebnost in jim lahko povzroči tudi hude duševne motnje.
Otrok, ki takoj po rojstvu doživlja ljubezen in zdravo navezanost staršev, se lahko normalno razvija. Poklicanost materinstva je neločljiva od poklicanosti ljubezni. Kadar je izražena v polnosti in uravnovešena, ta pomaga k zdravemu razvoju in rasti otrok.
Nasprotno pa bo, ko sta v najzgodnejši dobi otroka navzoči nestabilnost in zmeda, to neravnovesje vplivalo na njegov razvoj. Veliko raziskav kaže na to, da je negotova ljubezen pogost faktor tveganja za razvoj duševnih motenj v odraslosti.
Preberite še:
Ali otroke preveč zavijamo v vato?
Teorija navezanosti
Angleški psihoanalitik John Bowlby je bil med prvimi, ki se je ukvarjal s teorijo navezanosti in njenega vpliva na otroški razvoj. Veliko avtorjev je uporabilo njegove ideje pri pojasnjevanju patoloških stanj, ki izvirajo iz materinske navezanosti od ranega otroštva naprej.
Joel Paris je raziskoval izvor osebnostnih motenj, še posebej mejno (borderline) osebnostno motnjo. Pojasnjuje, da osebni značaj vsakega otroka izpostavi določenim izzivom in težavam, vendar zaradi izkušnje izgube, travme ali zanemarjanja določene poteze lahko postanejo patološke.
Za primer izpostavi sramežljivost in dejstvo, da jo večina otrok sčasoma preraste. Če pa v družinskem okolju otrok nima dovolj podpore, lahko pride do poudarjene introvertiranosti, ki postane patološka (motnja).
Težave z navezanostjo so eden najpomembnejših vzrokov za osebnostne motnje, čeprav obstajajo tudi drugi.
Preberite še:
Vzgoja brez discipline: devet nasvetov, kako se ji izogniti
Zaznamovanost
Ko je prvi odnos navezanosti nestanoviten in kaotičen, lahko to poraja vzorec za nestanovitne in napete medsebojne odnose. To vpliva na otrokovo vedenje, ker nagonsko ve, da ne more računati na stanovitno ljubezen staršev. Vse skupaj lahko zaostri zapleten odnos z materjo, ki bo za vselej zaznamoval otrokovo življenje.
V primerih, ko otrok živi v pomanjkanju ljubezni bodisi očeta ali matere, se bo njegova osebnost razvijala brez trdne in varne osnove. Nestanovitnost staršev bo povzročala zmedo, tesnobo in celo strah.
Oče ali mati, ki sprožata tovrstne občutke, bosta otroka težko pomirila, ga potolažila, mu posredovala zaupanje. Nekateri otroci ne uživajo skrbi in zaščite tistih, ki bi to morali opravljati po naravnem zakonu.
Težave pri navezovanju
V takšni situaciji se bodo otroci odzvali tudi s pomanjkanjem navezanosti. Otrok se ne bo želel navezati, ker bo vedel, da njegovo iskanje pozornosti marsikdaj ne bo uslišano. V svojih odnosih z drugimi bo tak otrok kazal pomanjkanje empatije. Pride lahko celo do mejne osebnostne motnje, ki jo povzroča izreden občutek praznine in otroka globoko prizadene. Negotovost se izraža v obliki nasilja, prezira, hladnih in brezbrižnih odnosov. Ti znaki kažejo na to, da otrok (zdaj morda že odrasel) potrebuje pozornost in ljubezen.
Otrok za zdrav razvoj in srečno življenje potrebuje temeljno in varno navezanost z očetom in materjo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
Starševstvo v digitalni dobi: vzgajate sirote, izobčence ali dediče?
Preberite še:
Vzgajati prek igre. Kako?
Preberite še:
Spolna vzgoja otrok naj se začne doma
