Na pogrebih pogosto slišimo, da pokojni že uživa nebeške radosti. Je to res mogoče?

Preberite še:
12 navdihujočih misli svetnikov, ki vam bodo pomagale premagati strah pred smrtjo

Odgovarja: Marjan Turnšek, upokojeni nadškof

Cerkev že ves čas ohranja sporočilo o dveh sodbah: posebni in vesoljni.

Katekizem Katoliške cerkve takole povzame ta nauk:

“S smrtjo se konča človekovo življenje kot čas, ko je odprt za sprejetje ali odklonitev Božje milosti, razodete v Kristusu. Nova zaveza govori o sodbi prvenstveno s pogledom na končno srečanje s Kristusom ob njegovem drugem prihodu, vendar pa večkrat potrjuje tudi takojšnje povračilo neposredno po smrti vsakega posameznika po njegovih delih in po njegovi veri.” (1021)

Preberite še:
Kako otroku razložiti smrt?

Spomnimo se na pripoved o Lazarju ali o desnem razbojniku pri križanju.

“Vsak človek prejme v svoji neumrljivi duši večno plačilo takoj ob smrti v posebni sodbi – ki postavi njegovo življenje v odnos do Kristusa – bodisi prek očiščevanja, bodisi s takojšnjim vstopom v nebeško blaženost, bodisi s takojšnjim pogubljenjem za vekomaj.” (1022)

A vendar moramo reči, da je to bivanje človeka še “nedokončno”, saj še pričakujemo vstajenja teles ob koncu sveta; do takrat pa je človek s svojo telesno razsežnostjo povezan na nepopoln način, zato še ni v povsem dokončnem stanju.

Preberite še:
Kakšna je bila Jezusova smrt?

Skrivnostno dogajanje

Poslednja sodba (ob koncu sveta) bo skrivnostno dogajanje, ki bo zajelo prav vse ustvarjeno. Telesa vseh ljudi (pravičnih in krivičnih – Apd 24,15) bodo vstala in tako bo vse dopolnjeno.

“Pred obličjem Kristusa, ki je resnica, se bo dokončno razgalila resnica glede razmerja vsakega človeka do Boga. Poslednja sodba bo prav do zadnjih posledic razkrila, kaj je vsakdo dobrega storil ali opustil v času zemeljskega življenja. /…/ Poslednja sodba bo razodela, da Božja pravičnost zmaguje nad vsemi krivicami, ki so jih povzročile njegove stvari, in da je njegova ljubezen močnejša od smrti.” (1039.1040)

Pri govorjenju o poslednjih rečeh pa moramo biti nadvse previdni, saj govorimo o stvareh, o katerih še nimamo izkušnje in zato tudi nimamo primerne govorice, ki bi nedvoumno lahko izražala stanje, v katero nam je tudi razodetje zelo skopo posvetilo. Tudi o usodi rajnega ob pogrebu ne moremo dajati nobene gotove sodbe, saj ni v naši kompetenci. Lahko verjamemo, upamo, vsekakor pa želimo, da je rajni svoj odnos s Kristusom pred smrtjo “uredil”, kot radi rečemo.

Kolikor poznamo njegovo življenje ali celo vemo, da je prejel sveto popotnico (v smrtni uri zakrament sprave, sveto obhajilo in bolniško maziljenje), potem seveda lahko z neko gotovostjo rečemo, da je lahko že dosegel tisto stanje “v Bogu”, ki je določeno za čas po smrti do konca sveta. Posebna težava pa je seveda tudi razumevanje časa pred smrtjo in po smrti, saj gre za drugače doživljeni resničnosti. Vsekakor pa se v luči tako razumljenih resničnosti po smrti lahko odgovor na vprašanje glasi, da je po svoje oboje res: umrli je lahko že takoj po smrti v okušanju nebeške blaženosti, a vendar še ne v takšni polnosti in obliki, kot bo to po Kristusovem drugem prihodu in vstajenju ter poveličanju tudi teles.