Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Zasvojenost s seksualnostjo: “Zelo pomembno je, v kakšnem okolju odraščamo”

PETER TOPIĆ
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA
Deli

Zasvojeni se poskušajo izogniti neprijetnim čustvom

Peter Topić je ustanovitelj ter direktor Inštituta za zasvojenosti in travme, psihoterapevt ter predavatelj na Fakulteti za uporabne družbene študije. Zase pravi, da uživa v naravi, tako na morju kot v hribih. Rad smuča, kolesari, jadra, se ukvarja z lokostrelstvom, potuje in redno trenira kendo. Neizmerno uživa v raziskovanju in usvajanju novih strokovnih znanj in branju. Zelo rad ima tudi glasbo.

Povabili smo ga, da bi osvetlil njegove izkušnje pri terapevtskem delu z zasvojenimi.

Kje so vzroki za iskanje nadomestkov za ljubezen, za zasvojenost s seksualnostjo …?
Zasvojenost je bila in je v veliki meri še vedno nekakšna moralna etiketa za vse tisto, kar družba označi za nesprejemljivo. Še vedno težko razumemo in si vse prepogosto zatiskamo oči pred spoznanjem, da lahko tudi nekaj tako prvinskega in lepega, kot je človeška spolnost, postane resna težava in preraste celo v zasvojenost; da nekatere osebe svojega škodljivega in bolečega vedenja ne zmorejo več prekiniti, kljub temu da se zavedajo njegove neustreznosti in negativnih posledic. Že razumevanje fenomena zasvojenosti je precej zahtevno, ko pa v enačbo vključimo še ljubezen in spolnost, postane stvar še bolj zapletena.

/…/

Na to, ali se bo zasvojenost pri nekom razvila, vpliva več dejavnikov: genetski dejavniki prispevajo približno polovico, primarno družinsko okolje ima izjemno pomembno vlogo, pri velikem delu zasvojenih prepoznamo travmatične izkušnje iz preteklosti, pomembno pa vpliva tudi socialno okolje in predvsem ponavljanje škodljivih vedenjskih vzorcev.

Ponavljanje je nekaj, kar v sodobni družbi z uporabo digitalne tehnologije in interneta lahko precej pospeši razvoj kompulzivnih vedenjskih vzorcev. S tem imam v mislih tudi internetni seks oziroma internetno pornografijo; oboje vpliva predvsem na mlade ljudi, ki še oblikujejo svojo spolno identiteto in iščejo odgovore na vprašanje, kaj je človeška spolnost.

TECHNOLOGIE, WIARA
Shutterstock

Kaj se po vaših izkušnjah najbolje obnese, da odvisnik lahko zaživi polno in odgovorno življenje ter si povrne zaupanje vase ter se reši sramu, s katerim je bil prej preplavljen?
Pri velikem delu zasvojenih je sram res nekakšno gonilo zasvojenosti, ker so globoko v sebi prepričani, da so “blago z napako” oz. da niso dovolj dobri. Ta notranja stiska jih vedno znova sili v poseganje po nezdravih vedenjskih vzorcih, s katerimi vsaj začasno utišajo notranjo bolečino in neprijetna čustva. Vendar na dolgi rok to ne deluje.

Ne glede na strahove, ki jih nosimo v sebi, ne moremo vse življenje bežati pred njimi, saj se tako le krepijo. Bolje se je soočiti z njimi in ustrezno poskrbeti zase. Cilj je v vseh primerih enak – prenehanje škodljivega vedenja.

Dolgoročno okrevanje od zasvojenosti s seksualnostjo vsekakor vključuje tudi drugačen odnos do spolnosti in nekateri ljudje morajo vsaj začasno opustiti določene spolne prakse, ker drugače ne zmorejo zagotoviti seksualne treznosti in prekiniti škodljivega vedenja. Za to pa ni dovolj le prenehati z vedenjem, ki je škodljivo, ampak je treba tudi prepoznati in se soočiti z razlogi za tako vedenje.

Pogosto zasvojenost terja svoj davek v partnerskih odnosih, starševskih vlogah in službi. Vse te stvari je treba popraviti, kjer je le mogoče. 

Do kakšnih spoznanj ste prišli v času študija, družinskega življenja in terapevtskega dela ter pisanja knjige? Kaj je temeljno, da ne pride do zasvojenosti?
Zelo pomembno je, v kakšnem okolju odraščamo. S tem nimam v mislih le primarne družine. Tudi družba, v kateri živimo, je odgovorna za razvoj zasvojenosti.

Danes družba mlade sili v tekmovalnost in jim sporoča, da so brez težav nadomestljivi. Njihova samopodoba je pogosto vezana na uspeh v službi, športu ali dosežke na drugih področjih.

Varovalni dejavnik je zagotovo družinsko okolje, v katerem se otrok lahko varno naveže na starše ali skrbnike. To ne pomeni, da ne bo doživljal neprijetnih čustev in stisk, vendar se bo z njimi bistveno laže soočal kot nekdo, ki razvije druge, nevarne sloge navezanosti.

Tudi za ljudi, ki so že zasvojeni, je pomembno, da razvijejo pristne odnose z ljudmi okrog sebe in da se ne izolirajo. Zasvojenost bi lahko poimenovali tudi bolezen izolacije, sodobna družba pa je prežeta z osamljenostjo in izolacijo, kar stisko zasvojenih še povečuje. 

Vaša knjiga z naslovom Zasvojenost s seksualnostjo v digitalni dobi je lahko v veliko pomoč pri prepoznavanju različnih zablod o spolnosti, ljubezni, odnosih in zasvojenosti. Katere so po vašem mnenju največje zablode?
Ljubezen in intima sta pogosto napačno razumljeni in uporabljani besedi. Najpogostejša zabloda je, da enačimo ljubezen in zaljubljenost.

Sodobne družbe so še vedno preplavljene z mitom o romantični zaljubljenosti, ki naj bi sčasoma prerasla v pravo ljubezen, obenem pa zagotovila tudi vseživljenjsko strastno in ekstatično spolnost. Vendar tako pogosto opevana in precenjena romantična zaljubljenost ni nikakršno zagotovilo za ljubezen, uspešne odnose ali kakovostno spolnost.

Beseda intimnost se pogosto uporablja tudi takrat, ko ima nekdo v mislih le seks. Seks ni pogojen z intimnostjo in prav temu smo priča pri zasvojenosti s seksualnostjo, kjer spolnost postane le vir omame, lahko je popolnoma brezosebna in nima nič skupnega z intimnostjo. Intimnost odločno presega doživetje, ki ga ponuja spolni akt, ker vključuje sposobnost za bližino, sposobnost za iskren in globok odnos z drugim človekom.

/…/

PETER TOPIĆ
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Presenetila me je vaša teza, da zasvojeni svoje vedenje ponavlja, ker se želi izogniti neprijetnim čustvom ali ne želi čutiti nič. Kaj lahko starši naredimo, da bodo naši otroci znali uravnavati svoja čustva, hkrati pa jih ne bodo zatrli?
Veliko je pomembnih dejavnikov, vendar je ključno, da otrokom omogočimo, da se počutijo varne in sprejete v obdobju odraščanja.

Otrok mora imeti možnost izraziti široko paleto čustev, v družinah pa so nekatera čustva pogosto prepovedana ali rezervirana le za določene družinske člane. Najpogostejše težave v odraslosti so pri zasvojenih povezane s sramom, neadekvatno krivdo, jezo in žalostjo, ki so lahko tudi posledica travmatične preteklosti.

V enem od intervjuju ste dejali: “Kako se oče vede do mame in nasprotno – to je za otroka neprecenljiva izkušnja, ki mu sporoča, kako se moški vede do ženske nasploh, ne le v spolnem smislu.” Kaj je ključno za dober odnos med možem in ženo?
Vzajemno sprejemanje in spoštovanje sta zelo pomembna. Brez spoštljivega odnosa očeta do matere bo sin pogosto v ženskah videl le objekte. In nasprotno, ob materi, ki prezira očeta, bo sin lahko razvil negativno podobo o sebi in v odraslosti preziral samega sebe.

/…/

Zakaj je tako težko v polnosti ljubiti in spoštovati ter ob tem ohranjati svoje in zakončevo dostojanstvo?
Ko sta dva človeka v partnerski zvezi, uravnavata dobrobit drug drugega na biološki, duševni in čustveni ravni. Noben partner ne more v celoti zadovoljiti vseh želja in potreb drugega. Nekatere novejše raziskave kažejo, da se težave v odnosih začnejo takrat, ko se eden ali oba partnerja v odnosu ne počutita več varno. Na to vplivajo stili navezovanja odnosov, ki se oblikujejo v otroštvu, vendar z enako intenzivnostjo lahko vplivajo na naše odnose tudi v odraslosti.

Če so starši prisotni, odzivni in zanesljivi, otroci izoblikujejo pozitivno predstavo o sebi; čutijo se sprejete, vredne in pomembne, zunanji svet pa je dostopen in dobronameren. Otroci z neodzivnimi ali disfunkcionalnimi starši izoblikujejo drugačno podobo sebe, tj. kot nekoga, ki ni sposoben ali vreden odnosa z drugimi ali pa tega sploh ne potrebuje. S temi prepričanji vstopimo v partnerski odnos.

Zato je tako pomembno, da odrastemo, ustrezno poskrbimo za morebitno bolečo preteklost in razvijemo stvarna pričakovanja o tem, kaj nam lahko ponudita zakon in partnerski odnos. Vloga partnerja in predvsem starševska vloga zahteva določeno stopnjo čustvene zrelosti. Tako pretirana kot premajhna pričakovanja v odnosih so obsojena na frustracije in neuspeh.

Celoten intervju je bil objavljen v Naši družini (št. izdaje 9, letnik 39), prilogi tednika Družina.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.