Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Zakaj hiteti s poroko pri dvajsetih? Pa diploma? Služba? In hiša?

MITY ŚLUBNE
Wu Jianxiong/Unsplash | CC0
Deli

Ljubezen te ne vpraša, ali imaš že opravljene vse izpite, niti ali imaš zagotovljen vir dohodkov. Ljubezni se mudi! Kakor Janezu in Petru, ko sta tekla h grobu, da bi videla vstalega Jezusa

Spomnim se svojega očeta, ko opazil moj zaročni prstan. Bili smo pri mizi, ko je presenečen obstal s pogledom na prstanu in začel pravi očetovski govor hčeri. Medtem ko je poskušal ugotoviti, kaj pomeni ta prstan, je večkrat poudaril, kako pomembna je družina, katere so temeljne življenjske vrednote, ki sta mi jih z mamo posredovala, in kako je hvalevredno, da s Francescom misliva resno, ampak …:

– “Aleksandra, razumeti moraš, da je družina najpomembnejša. Družina je na prvem mestu, vendar pa ne smeš improvizirati: najprej moraš diplomirati, potem moraš najti dobro zaposlitev, po možnosti stalno, in si prihraniti denar za nakup lepe hiše. Šele potem pride poroka.”

– “Oprosti oče, ampak potem družina ni na prvem, ampak na zadnjem mestu, potem ko opraviš vse drugo. Saj te za sklenitev zakona ne vprašajo, ali imaš diplomo, kvečjemu ali si bil pri birmi.” (Lahko bi priložila fotografijo očeta, ki je obstal, kot bi ga udarila strela).

Poroka, ne da bi bila noseča

Po nekaj minutah, ki jih je potreboval, da je prišel k sebi, je ganjen pogledal mamo v oči in ji rekel: “Izgubila sva jo,” s čimer je hotel povedati, da mu je postalo jasno, da bom kmalu počasi za vedno odšla od doma in se poročila. Toda resnica je bila drugačna. V resnici sva se s Francescom že odločila, da se poročiva. Določila sva že datum in izbrala cerkev.

Zaročila sva se nekega večera po maši, potem ko so drugi zapustili cerkev, s kratkim blagoslovom patra, ob šopku dišečih rdečih vrtnic in prižgani sveči.

Objela sva se in si rekla vse, kar sva želela skupaj storiti kot zakonca. Nikomur nisva hotela povedati, ker se je zdelo preveč dragoceno, in predvsem ker sva pričakovala buren odziv na najino odločitev. Predvsem zato, ker sem imela šele 19 let (20 sem jih dopolnila mesec po poroki), bila brez diplome, brez stalne zaposlitve (še posebej ker je bila edina možnost delati kot raziskovalec na univerzi), brez stanovanja in predvsem … ne da bi bila noseča.

Zakaj takšna naglica? Zakaj pri dvajsetih? Zakaj ne počakata, da bo vse popolno? Zakaj tako na hitro?

Bila je naglica Janeza in Petra, ko sta tekla k grobu, da bi videla vstalega Jezusa (Jn 20,4). Hitrost neučakane ljubezni, ljubezen, ki hoče od tebe vse. Ljubezen te ne vpraša, ali imaš že opravljene vse izpite, niti ali imaš zagotovljen vir dohodkov.  Menim, da zakonska zveza z delovnim mestom za nedoločen čas (ko bi ga le našla!) ni boljša od drugih. Menim tudi, da tudi zakonska zveza med dvema z diplomo ni vredna nič več. Prepričana pa sem, da je zagotovo boljša zakonska zveza, kjer je poleg zakoncev še tretja oseba: Gospod. Menim, da je zakonska zveza po božjem načrtu vsekakor lepša in bolj zabavna, ker zakonca nista sama, ampak imata ob sebi Nekoga, ki jima stoji ob strani v težavah, Nekdo, ki te podpira, ko ti ne gre, in ki je Oče.

Vedno sem prosila Boga za milost, da bi že v mladosti razumela, kam me kliče. Zdelo se mi je pomembno, da ne bi zapravljala časa z vsem, kar je lahkotno, temveč se posvetila temu, kar je bistveno. Zame je bil na prvem mestu Bog in moja poklicanost način, kako naj mu služim, kraj, kjer se lahko darujem in kjer ga lahko srečam. Zakaj postaviti kaj drugega pred to, zakaj čakati? Ljubezen kliče. Ljubezni se mudi.

Po skoraj osmih letih zakona še nimava svojega doma, niti službe za nedoločen čas in tudi diplomirala še nisem (julija bom imela zadnje izpite!). Imamo pa čedalje več gotovosti: nered, ki ga vedno spremlja oprano perilo, ki ga je treba obesiti, moža, ki je vedno ob meni, najin vsak dan novi dan med veseljem in prepiri, najini čudoviti otroci s svojo kronično razposajenostjo, božja previdnost. Štirikrat smo zamenjali deželo in jezik, se na tisočkrat selili, vendar svojega cilja nismo izgubili izpred oči in tudi naglica nas še ni zapustila.

 

Prispevek je nastal po prevodu, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Irena Santoro.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.