Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Kdo so bili v resnici Sveti trije kralji?

WISE KINGS
Deli

Po nekaterih izročilih naj bi bili Perzijci, drugi trdijo, da so bili Judje iz Jemna

Sveti trije kralji so sicer eni osrednjih likov v božični zgodbi, toda Sveto pismo nam o njih pove zelo malo. Tri modre (po nekaterih izročilih celo kralje) prvič srečamo v drugem poglavju evangelija po Mateju  (2,1-12), kjer so predstavljeni kot obiskovalci z Vzhoda, ki pridejo v Jeruzalem iskat dete. Zanimivo je, da svetopisemsko besedilo natančno ne določa njihovega števila: trije kralji, ki so se prišli poklonit Jezusu, so prvič upodobljeni v zgodnjekrščanski umetnosti (na primer v Priscilinih katakombah).

Svetopisemsko besedilo navaja število darov in ne kraljev: po srečanju s Herodom kralji isti zvezdi, ki jih je pripeljala v Jeruzalem, sledijo v Betlehem, kjer najdejo Dete in njegovo mater, in mu poklonijo tri znane darove: zlato, kadilo in miro. Evangelist Matej zatem le še doda, da so se vrnili tja, od koder so prišli.

Nobenih drugih podrobnosti ne izvemo: ali so bili preroki iz Perzije, babilonski astrologi ali indijski modreci. Po nekaterih izročilih naj bi bili v resnici Perzijci, drugi pa trdijo, da so bili Judje iz Jemna.

Kralji sami napisali božično zgodbo?

Kot se pogosto dogaja nekaterim likom v evangeliju, je v katalogu sirskih rokopisov iz 8. stoletja ohranjena tudi zgodnja apokrifna pripoved o božični zgodbi, ki naj bi jo zapisali kralji sami. Katalog hranijo v Vatikanski knjižnici, rokopis z naslovom Gospodovo razglašenje pa vsebuje nekaj legend o izvoru Svetih treh kraljev in trdi, da so se vrnili v svojo domovino (ali domovine), kjer naj bi oznanjevali krščansko vero, krstil pa naj bi jih apostol Tomaž.

Ameriški biblicist Brent Landau je omenjeni rokopis nedavno prevedel v angleški jezik. Po njegovem mnenju so bile zgodnejše različice tega besedila zapisane v 2. stoletju, kmalu po zapisu evangelija po Mateju. Landau trdi, da nam besedilo ne ponuja zadovoljivega odgovora na vprašanje, kdo so bili Sveti trije kralji v resnici, pove pa nam nekaj o krščanski ločini, ki je besedilo bodisi zapisala ali pa prebrala.

O kraljih je zapisano, da so “molili v tišini”, predstavljeni pa so kot potomci Adamovega tretjega sina Seta. Prihajali naj bi iz mitične dežele po imenu Shir in živeli kakor menihi. Landau pojasnjuje, da natančen opis ne le kraljev, ampak tudi njihovih verskih navad morda odseva življenje “resnične versko dejavne skupnosti, ki si je samo sebe predstavljala v vlogi svetih treh kraljev”.

Zgodovina treh kraljev

Tudi nekateri drugi viri poročajo o Svetih treh kraljih. Besedilo z naslovom Historia Trium Regum ali Zgodovina treh kraljev iz 14. stoletja, ki ga je zapisal Janez iz Hildesheima, pravi, da so bili Gašper, Miha in Boltežar (uporablja že tradicionalna imena) iz Indije, Perzije in Kaldeje (današnjega Irana in Iraka). Na pot so se odpravili ločeno, se srečali v Jeruzalemu in skupaj potovali v Betlehem.

Ko so počastili Jezusa, so se skupaj vrnili v Indijo, kjer so zgradili cerkev. Po novem videnju, ki jim je razkrilo, da se njihovo zemeljsko življenje končuje, so istočasno umrli in bili skupaj pokopani v svoji cerkvi v Indiji.

Dvesto let pozneje, pojasnjuje Janez iz Hildesheima, je sv. Helena, mati cesarja Konstantina, potovala v Indijo in domov prinesla njihove posmrtne ostanke. Položila jih je v čudovito okrašeno krsto in jih pokopala v cerkvi Sv. Sofije v Carigradu. V drugi polovici šestega stoletja je cesar Mavricij relikvije preselil v Milano.

Domnevne kosti Gašperja, Mihe in Boltežarja so v Milanu počivale do 12. stoletja, ko se je mesto uprlo svetemu rimskemu cesarju Frideriku Rdečebradcu. V boju proti Milančanom je Friderik za pomoč prosil kölnskega nadškofa, ki je mesto za cesarja znova osvojil. V znak hvaležnosti in “na veliko nadškofovo željo” je cesar relikvije izročil nadškofu, ta pa jih je leta 1164 preselil v Köln. Tam so pozneje zgradili veliko gotsko stolnico, kjer relikvije tudi hranijo. Kosti še danes počivajo v čudovitem zlatem relikviariju v kölnski stolni cerkvi.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.