Nekje na poti v Podčetrtek je ob pogledu na ovce na pašnikih in ob pogovoru navdušenih deklet v moje misli vdrlo vegetarijanstvo, ki mi danes – kljub temu, da jem meso – pomaga, da bolje prejemam obhajilo
“Brez mesa pa že ne gre!”
Peljali smo se v znane slovenske terme. Nekaj dni sproščenega druženja je dober način, s katerim je župnik župnije, v kateri sem pol leta pomagal, hotel mladini reči “hvala”. Za nami je bil uspešen in naporen oratorijski teden, zato je bila nagrada res dobrodošla. V avtomobilu sem peljal dve mladinki.
Dekleti sta se zaklepetali in padla je tema vegetarijanstva. Pozorno sem začel poslušati, da bi vedel, kdaj se lahko vključim s svojim moškim “brez mesa pa že ne gre” komentarjem.
Preberite še:
Ali je narobe, če vnukinji vegetarijanki podtaknem nekaj mesa?
Kdo stoji za zrezkom?
Ena od njiju je razlagala, da je vegetarijanka in kako rada ima živali. Druga je začela s temo o svojem psu, ki ga imajo vsi noro radi, on pa sovraži njeno mlajšo sestro, saj ga je kot mladička neusmiljeno terorizirala.
Vozimo se mimo gričkov in na gričkih se pasejo ovce. Pravkar sem zagledal jagenjčka. Pogovor deklet zadušijo moje misli in za nekaj trenutkov odplavam. “Pa ne bi še enkrat razmislil o vegetarijanstvu?” Tako, čisto pošteno … Rad jem meso. Zrezki, salame, pršut …
Kdaj pa sem zadnjič pomislil, da za zrezkom stoji konkreten piščanec ali teliček, pa za kosom pršuta čisto konkreten prašič? Brez drame in pretiravanja, pa vseeno: ali ne bi bilo vseeno bolj prav, da bi jedel z večjo hvaležnostjo in spoštovanjem, s preprostim zavedanjem, da je žival dala življenje, da lahko jem?
Preberite še:
“Meditirala sem, se ukvarjala z jogo, postala veganka. Samo, da bi mi bilo lažje”
Kdo stoji za hostijo?
Prepričan sem, da je Sveti Duh poskrbel, da sem se takrat spomnil na evharistijo. Pa res! Kolikokrat grem k obhajilu, ne da bi pomislil, da je Nekoga stalo vse, da lahko prejmem malo hostijo? No, je že res, da vsakič poskušam pomisliti, da za hostijo stoji konkreten Jezus.
Pozabljam pa, da je dal življenje, da Ga lahko jem. Da vsak drobec posvečene hostije skriva Telo, ki se daje za nas. Prostovoljno trpljenje, zapuščenost, odprte rane, krvaveče srce, popolna predanost Očetu, odločna ljubezen do vsakega človeka, usmiljenje do najbolj zavržnega in nepoboljšljivega grešnika in smrt – zame.
Mi bo to pomagalo, da obhajilo prejemam z večjo hvaležnostjo in spoštovanjem? Ali pa vsaj s prepričanjem, da me Nekdo očitno zares ljubi?
Preberite še:
4 evharistični čudeži, ki jih znanost ne zna razložiti
Preberite še:
Je v katoliških medijih še kaj Kristusa?
Preberite še:
“Z leti se znaš bolj postaviti zase in reči ne opravkom ter ljudem, ki samo jemljejo tvoj čas”
